Predhodnja objava: Cesarica-Škropovac-Ždrilo
Jutro me ni pričakalo s tako lepim vremenom kot sem pričakoval. Deževalo sicer ni, a proti jugu so bili bolj črni oblaki. Kljub temu sem se odpravil naprej. Najprej sem moral sestopiti nazaj do planinske poti čez Velebit, nato pa sem nadaljeval po njej. Do šugarske dulibe vodita dve poti. Malce krajša po notranjosti Velebita in daljša, ki se drži bolj morske strani. Ker se mi ni mudilo, hkrati pa sem sodil, da bo lepša, sem izbral daljšo mimo Milkovića peći. V delu sem bil res deležen razgledom proti morju, a kot sem spoznal že pri odisejadi nad Cesarico. Na morsko stran so markacije slabše in slabo vidne. Izgubil se sicer nisem, a na nekaj koncih sem moral res pošteno pogledati. Vreme se je vedno bolj kujalo.
Tik pred zavetiščem Šugarska duliba sem srečal skupino pohodnikov. Hitro smo se pozdravili, sam pa sem nadaljeval v smeri vodnjaka, ki je od zavetišča oddaljena še kakšni dve minuti. Na travniku nad vodnjakom sem naletel še na dva pohodnika. Pozdravili smo se. Pojasnila sta, da sta Nemca, ki sta prejšnji dan prišla iz smeri Baških oštarij in sta, podobno kot skupina, ki sem jo srečal prej, imela namen prespati na Šugarski dulibi. Ker zavetišče prenavljajo, so morali vsi spati zunaj. Imela sta namen nadaljevati v smeri Tatekove kolibe. Poslovili smo se z mislijo, da se zvečer tako vidimo v Tatekovi kolibi. Čez nekaj minut je začelo deževati. Ni kazalo na nevihto, pa tudi ne, da bo hitro nehalo. Pač sem preklopil v dežni režim in nadaljeval pot. Bilo je prav prijetno, le tu in tam me je prešinilo, da mogoče v takem vremenu uživa tudi kakšen brundajoč pripadnik medvedje vrste, pa sem raje uporabil piščalko. Pred Panosom velebitska planinska pot (VPP) zavije levo v notranjost, čeprav naj bi bilo moč nadaljevati tudi naravnost. Na stiku poti s cesto me je pozdravila opozorilna tabla, kako naravnost približevanje in snemanje ni dovoljeno. Sicer je vse skupaj izgledalo, kot da je iz nekih davnih časov, po drugi strani pa sem sodil, da bi lahko imel po krajši poti več težav z orientacijo, saj gre za lokalno planinsko pot. Zaradi dežja sem se raje odločil za daljšo varianto po VPP. Najprej sem se moral spustiti po tečnem makadamu do Jelove ruje. Tam pa se je začelo veselje. Gozdarji so uprizorili pravo veselico s podrtimi drevesi in na novo trasiranimi cestami. Nekajkrat sem zgrešil markacije in se spet vrnil do zadnje, a na srečo le prebil skozi labirint in nadaljeval pot proti Stapu. Na tem območju se geologija spreminja. Skale postajajo bolj sivkaste, zemlja pa bolj spolzka.
Tudi vlage v zraku je več, kar dokazuje množica gob, ki poganja iz vsakega podrtega drevesa. Še vedno je deževalo, jaz pa sem bil z mislimi nekje na paši. Spuščal sem se po ozki stezici, ko mi je naenkrat zdrsnilo na skali. Podzavestno sem se podstavil na roko. Žal tako nerodno, da sem se z vso težo nabil na levo zapestje. Zabolelo je. Pretipal sem se ali so vcse kosti celo. Ni kazalo na zlom, čutil pa sem kako mi oteka zapestje. Ni minilo deset minut, ko je bilo z oteklino naravno imobilizirano do te mere, da je bilo praktično negibljivo. Zelo previdno sem nadaljeval pot. Do Tatekove kolibe ne bi več smelo biti daleč, a teren je bil masten in spolzek. Dež je že skoraj prenehal. Prihajal sem na območje Stapa. Majhnega planinskega polja na katerem se nahaja tudi zavetišče. Zaradi bolečin v zapestju nisem imel posebnega veselja po razgledovanju okolice in sem samo iskal zavetišče.
Ko sem vstopil, sta me pozdravila dva možakarja. Eden nekje 35 let in drugi v poznih petdesetih. Pojasnila sta mi, da sta prejšnji večer prišla na Stap in tu prespala, danes pa se vračata na obalo. Da nista sama, saj ju spremlja še Žvrčko -- namreč otroški nahrbtnik v obliki psa, ki je imel pod vratom zadrgo v njem pa fotoaparat. Za spomin se se moral slikati najprej z enim in Zvrčkom, na to pa še z drugim. Starejši je pojasnil, da je prvič v hribih. Da ima čisto novo opremo se je videlo že po tem, da je na dežnih hlačah, ki jih je potegnil iz nahrbtnika bila še deklaracijski listek. Mlajši je kot kaže bil pogostejši obiskovalec teh krajev, saj je poznal okolico.
Dež je že skoraj ponehal, ko sta se začela odpravljati na pot. Starejši je nase navlekel štiri plasti hlač. Dvojne pohodne, nato nove novcate dežne in čez vse še tričetrt. Komentiral sem da izgleda kot tisti tihotapci kavbojk, on pa je dodal, da bo vsaj nahrbtnik lažji. Ko sta se poslovila, sem malce raziskal okolico. V bližini je skalna kotanja z vodo od koder bi jo naj črpali s črpalko. Ta je bila pokvarjena, zato so na dolgo leseno palico privezali lonec, da si lahko segel v kotanjo.
Tokrat tudi to ni bilo potrebno, saj je zaradi dežja tekel po skalah kar obilen potok. Pričakoval sem, da bosta prej ali slej prišla Nemca s Šugarske dulibe. Ura je bila okoli štirih popoldne. Zaradi poškodbe sem bil nekako utrujen. Zavlekel sem se v spalno vrečo. Ko sem se zbudil, je bilo sonce že čisto nizko. Nemcev ni bilo. Hitro sem si pripravil nekaj za pod zob in odšel k počitku.
Naslednja objava: Tatekova koliba-Struge