Predhodnja objava: Ždrilo-Tatekova koliba
Zbudil sem se v krasno jutro. Bilo je sicer hladno, pa tudi pihalo je, vendar je bilo nebo precej jasno in kazalo je, da bo dan lep. Leva roka je bila precej otečena in slabo uporabna, tako da sem se moral pošteno potruditi, da sem pospravil in zvil spalno vrečo in podlogo. Po zajtrku sem se odpravil proti Kuku Stapina, odštekani skalni gmoti, ki je že od daleč vidna. Bolj ko sem se ji približeval, bolj sem ugotavljal kako se je svet v primerjavi s Severnim Velebitom spremenil. Skalne tvorbe so bistveno drugačne, pa tudi sicer rastje ni bilo enako. S Stapina se je pot spustila v neizrazito bogato poraščeno zeleno dolinico.
Dejansko sem se praktično ves čas po malem spuščal. Na kamnu sem zagledal kažipot za odcep v smeri Kamene galerije. Nisem vedel kaj naj pričakujem. Do vstopa se je potrebno malce povzpeti, tam pa je na kamnu markacija, ki te usmerja k vhodu na desni, med tem ko naj bi bil na levi izhod. Da je pot krožna, mi je povedal že oni možakar na Škropovcu. Odložil sem nahrbtnik in vzel s seboj le fotoaparat. Pot je markirana le v eni smeri. Kmalu mi je bilo žal da sem se sploh odločil za ogled. Leva roka nisem mogel obremenjevati, na poti pa je nekajkrat bilo potrebno uporabiti tudi roke. Ker v obratni smeri ni bilo markacij, bi bil tudi povratek v smeri vhoda težak. Počasi sem napredoval. Pot je speljana tako, da ti od blizu prikaže nenavadne kamnite tvorbe, ki so nastale v dolgih miljonih let. Žal jih nisem posebej občudobal, saj me je ves čas glodala misel, da le ne bo kje kakšen prehod, kjer bi moral uporabiti tudi levo roko. Ob prehodu sem naletel na kažipot, kjer je v smeri desno pisalo "Lakše", v smeri levo pa "Lepše". Ni bilo dvoma, seveda sem se odločil za lažjo varianto, pa tudi tam ni bilo čisto enostavno. Na srečo me je pot kmalu pripeljala iz labirinta in kar oddahnil sem se, ko sem spet zagledal nahrbtnik. Oprtal sem si ga (ja tudi za to človek potrebuje dve roki, sicer pa precej sprenosti) in nadaljeval pot. Iz gozda sem se dvignil na travnat greben na katerem je bilo sicer označeno križišče poti, vendar sem kar nekaj časa kolebal kam moram iti. Ko sem se končno odločil, da sem kot kaže Račabušo in moram torej levo in rahlo navzgor, se je začelo iskanje izgubljenih markacij v travi. Na srečo se je na koncu izkazalo, da tud če bi šel "po svoje" cilja ne bi mogel zgrešiti. Do Malega Rujna me je čakal le še prehod čez travnato pobočje.
Že od daleč sem opazil čredo konj. Večina se je pasla na samem polju, nekateri pa višje na pobočju. Ko so me opazili, so na videz presenečeno gledali, kot da ljudi ne vidijo preveč pogosto.
Čeprav ime govori drugače je Malo Rujno kar veliko planinsko polje. Razmišljal sem kakšno bo šele Veliko. Pot se spusti prav na polje in ni minilo dolgo, ko sem bil dobesedno obkrožen s konji, ki se niso pustili posebej motiti. Previdno sem nadaljeval, da jih ne bi splašil in se začel dvigati proti prehodu proti Velikemu Rujnemu.
Da so tukaj snemali filme o Winetoujem sploh ni presenečalo. Pokrajina je res impozantna. V daljavi sem zagledal resnejše sledi civilizacije. Zaselek pri cerkvi Velike Gospe. A da sem prišel do njega je trajalo verjetno še kakšne pol ure. Tik pred njim sem zmotil še precejšnjo čredo govedi, ki se jim prav tako ni ljubilo umikati. Ob cerkvi je cisterna kjer sem dotočil vodo. Kmalu bi moral zaviti levo na pot proti Buljmi in Strugam.
Hodil sem po cesti in gledal kje bi lahko bil odcep planinske poti. Nobene markacije ni bilo videti, po občutku pa bi moral že zaviti levo. Na odcepu slabšega kolovoza sem pomislil, da je morda to to in nadaljeval po njem.
Po dobrih petih minutah sem ugotovil, da očitno le ni prava pot in se vrnil. Na srečo sem čez nekaj 100 metrov le zagledal lepo izrezljan kažipot, ki me je usmeril levo. Oznake pod njim so opozarjale da sem vstopil v Narodni park Paklenica. Sedaj poti ni bilo več težava slediti. Povzpeti sem se moral za skoraj 600 metrov na sedlo pod Buljmo. Najprej skozi krasen borov gozd kasneje pa po redkeje poraščenem pobočju v strmih serpentinah. Na desno globoko pod menoj sem lahko ves čas opazoval zatrep kanjona Velike Paklenice.
Na sedlu pod Buljmo je pihalo kot za stavo. Prehod skozi greben je ozek in veter še bolj pokaže svojo moč, Z arazliko od strmih pobočij na zahodni strani, je na vzhodni strani grebena velikatravnata planota. Če ne bi poti označili s stebrički bi bilo lahko kar nekaj težav z orientacijo, tako pa sem napredoval hitro in prispel do zavetišča Struge.
Nikogar ni bilo v bližini. Zavetišče je relativno veliko s pogradi v spodnjem delu in nadstropju. Zaradi boleče roke sem si postlal kar spodaj. Ni minilo dosti časa, ko sem zaslišal glasove, nato pa še opazil tri moške stare okoli 30 let s precej velikimi nahrbtniki. Ko so prispeli, smo se pozdravili. Pojasnili so, da so vsi natakarji in da so se prvič odločili da gredo nekam v hribe. Baje naj bi med potjo prehiteli nek nemški par, ki je verjetno tudi namenjen sem. Ob zavetišču ni vode, zato so se odpravili do bližnjega Marsovca, kjer naj bi bila cisterna. Ni minilo veliko časa, ko sta dejansko prišla tista "Nemca". Niti pošteno pozdravila nista, vstopila v zavetišče in zlezla na vrh. Čez čas je moški prišel dol. Vprašal sem ga od kod je. Pojasnil je da sta Škota, a nekako ni bil za pogovor. Ko so se vrnili "natakarji" smo se še kar nekaj časa pogovarjali, nato pa pojedli in se odpravili spat. A ni minilo dolgo, ko so se na vratih pojavili novi gostje. Trije planinci in pes. Nekaj časa so govorili pri mizi, nato pa tudi ti zaspali. Miru še vedno ni bilo. Okoli enajste ure sta prišla še dva, tako da nas je prenočevalo skupaj 11 in pes.
Naslednja objava: Struge-Ivine vodice