Struge-Ivine vodice

Zgodaj zjutraj sem se odpravil na pot. "Natakarji" so se že prebudili, med tem ko so ostali še spali. Do Marasovca naj bi bilo dvajset minut hoje. Imel sem občutek da sem bil v desetig tam. Pri cisterni sem dopolnil vodne zaloge in se začel vzpenjati proti Vaganskemu vrhu. Vzpon ni ravno direkten vzpon. Pot poteka mimo vrtač in ob pobočjih. Svet je spet čisto drugačen kot tisti, ki sem ga že prehodil. Zaradi višine a drugačne geološke sestave je tudi rastje različno. Napredoval sem hitro in zgodaj zjutraj prispel na vrh. Bilo je hladno, pa tudi pihalo je, a na soncu je ob primerni vetrni zaščiti bilo kar prijetno.

Z vrha se se je ponujal krasen razgled tudi proti notranjosti, ki ga do sedaj na poti po Velebitu nisem bil deležen. Nekaj časa sem užival ob razledu, nato pa se odpravil naprej v smeri Svetega Brda, Čakal me je še kar zajeten kos poti, a svet okoli mene je bil tak, da mi ni bilo dolgčas in sem kar hitro prispel do odcepa poti proti zavetišču Ivine vodice.

Nadaljeval sem naravnost po travnati planjavi nad vrtačo dokler sem levo ne odcxepi pot proti Svetemu Brdu. Vedel sem, da se bom z njega moral vrniti po isti poti in nadaljevati desno v smeri Vlaškega Grada. Čakal me je še mestoma strm, predvsem pa precej spolzek vzpon. Razmišljal sem, da bom moral biti pri sestopu še posebej previden, da se ne poškoduje še bolj kot sem, saj je bila zemlja mastna in se je profil čevljev napolnil do te mere, da na skalah ni bilo praktično nobenega oprijema.

Sveto Brdo je impozanten vrh. Za njim sem greben Velebita hitro spušča, zato nudi veličastne razglede na vse strani neba. Zadržal bi se dlje časa, a burja je bila res neprijetna, zato sem kmalu nadaljevali po poti vzpona proti odcepu za Vlaški grad. Spust na sedlo pod vrhom ni bil prijeten. Precej krušljivo in mastno. Zavetišče pod Vlaškim gradom prenavljajo in trenutno ni uporabno. Ko sem se spustil v gozd, se je pot obrnila proti severu.

Najprej sem se precej spustil, nato pa spet dvignil in po nekaj skalni prehodih prispel mimo vodnjaka do zavetišča Ivine Vodice. Kot že tolikokrat prej, ni bilo nikogar.

Pogledal sem v vpisno knjigo in prebral knjigo vtisov. V njej vedno najdeš kaj zanimivega. Prejšnjo noč naj bi tu prespal mlad par iz Belgije. Ko sem dodobra raziskal zavetišče, je iz doline z majcenim nahrbtnikom prispel starejši fant. Pojasnil je, da je iz Tasmanije in da je del večje družbe, ki prihaja za njim. Najprej dva -- Španec in še nekdo, ki sta baje pogosto "precej glasna", nato pa prihajat Hrvat, ki naj bi bil vodja skupine, s še dvema puncama. Baje so so srečali v Starigradu in imajo namen prespati tukaj. Res ni minilo dolgo, ko prisopiha možakar v malce čudni opravi. Ko me je zagledal, je začel hrumeti z glasom nekakšnih afriških domorodcev -- očitno me je želel "obredno" pozdraviti. Nato se je umaknil na klop ob vodnjaku. Za njim je bos v tankem puloverju in hlamudračih hlačah prišel še en. Pozdravil me je v angleščini in se pridružil Špancu. Kmalu sta začela tuliti in hrumeti, kot da izganjata dobre ali slabe duhove. Čez kakšne pol ure je končno prišel še vodja skupine s precej velikim nahrbtnikom in obe ženski. Nekaj časa smo se pogovarjali, ko je po poti prišel še en par. Razložila sta, da sta Poljaka. Hrvaškao/mednarodna skupina se je odločila, da bodo zakurili v štedilniku. Drv ni bilo veliko. Suhih pa sploh ne. Najprej se je celjenja lotil Španec, ki pa tega, delno tudi zaradi popite hrvaške rakije, ni bil najbolj vešč. Zato ga je nadomestil Tasmanijec, ki pa mu je bilo delo tako všeč, da je nacepil drv za vsaj en teden. Hrvat je zakuril, a ognju se ni posebej ljubilo, saj so bila drva mokra. S skupnimi močmi nam je nekako le uspelo.
Poljaka sta mi razložila, da sta se povzpela iz Starigrada skozi kanjon Male Paklenice. Tu sem se sam imel namen spustiti do morja. Povprašal sem ju kakšna je pot in sta omenila, da je mestoma kar zalogaj in si je potrebno pomagati z rokami. pot dol je vedno težja kot gor, moja leva roka pa je bila praktično neuporabna, zato sem se odločil, da ne bom tvegal in bom za sestop raje uporabil pot nad kanjonom.
Malo preden je sonce zašlo sta se od nekod pojavila še fant in punca. Pojasnila sta, da sta Belgijca, ki sta prejšnjo noč tu prenočila in danes nadaljevala proti Vaganskemu vrhu a nista našla prave poti, zato sta se vrnila. Tako smo bili kar zanimiva mednarodna druščina, zavetišče pa komaj dovolj veliko za vseh 11. Na štedilniku se je skuhal ogromen lonec rižote, tako da smo pred spanjem bili še vsi deležni poštene porcije hrane.