V ponedeljek sem po dobrih treh urah vožnje prispel v Senj. Ustavil sem se še pred supermarketom in si kupil zajtrk ter še tri vrečke rozin za na pot. Kontaktiral sem Zorana, "gostitelja" mojega avtomobila za naslednjih nekaj dni, da me je usmeril. Avto sem varno parkiral na vrt njegovega soseda, poleg prikolice s čolnom. Izmenjala sva še nekaj besed. Zaželel mi je srečno pot in moja pot se je končno začela. Iz Senja vodi na greben Velebita pot po južnem obrobju Senjske Drage. Sprva še po naselju, nato pa se začne dvigati med primorskim rastlinjem. Hrup avtomobilov kmalu utihne. Pot se enakomerno dviga, a v bližini planinske koče Sijaset spusti do nje, nato pa strmeje navzgor. Spotoma sem se nazobal robid, ki jih je bilo res v izobilju. Za kočo se je pot postavila malce bolj pokonci skozi listnast gozd. Pojavile so se sledi gozdarjev, tako da je bilo poti malce težje slediti.
No s pomočjo karte in malce občutka za orientacijo ni bilo težav. Pot me je malce pod naseljem Stolac pripeljala na asfaltirano cesto, ki se je počasi v serpentinahg vzpenjala po pobočju. Sprva sem še razmišljal, da bom serpentine sekal, vendar nisem bil prepričan ali je teren dovolj prehoden, tako da sem se sprijaznil z bolj cestnim pohodništvom. Pa saj ni bilo tako hudo. Sonca in vetra je bilo ravno prav, da ni bilo prevroče. Če me ne bi prehitela dva avtomobila, bi že imel vtis, da je pokrajina čisto neposeljena. Po zadnji serpentini sem že zagledal prve hiše, na desni strani pa nekaj, kar je spominjalo na t.i. štirno -- torej zbiralnico deževnice. Za prvi dan na karti nisem imel posebej označenih izvorov pitne vode, saj nekoč nisem načrtoval, da bom pot začel že v Senju, po drugi strani pa je tudi svet bolj naseljen in z voda ne bi smela biti problem. Kljub temu mi radovednost ni dala miru, da si "štirne" ne bi ogledal od blizu.
Pokrov vodnjaka ni bil zaprt. V globini se je zrcalila voda. Odločil sem se, da preverim ali pripomočki za zbiranje vode" rabijo svojemu namenu. V nahrbtniku sem namenoma imel majhno plastenko s katero bi lahko zajemal vodo iz vodnjakov ali plitvih tolmunov. Navezal sem jo na vrvico, ki je sicer namenjena za sleme šotorskega krila. Ker ni hotela potoniti, sem moral poskrbeti še za ustrezno obtežitev s kamnom, ki jih je na Velebitu v izobilju. Najprej sem se napil. nato pa dopolnil še izpraznjeno vrečko za vodo. Pot se je še naprej vzpenjala dokler nisem prišel do razcepa, kjer se moji poti priključi pot iz Gorskega kotarja oziroma od koder bi lahko nadaljeval proti Bivši Kraječevi kuči. Ko sem se pripravljal na pot se na internetnem forumu zasledil napotek, da je na tej točki ugodneje nadaljevati desno po makadamski cesti kot po planinski poti, saj naj bi bila ta slabo vidna ali na mestih okoli Margetuše sploh slabo prehodna. Zavil sem desno in nadaljeval brez očitnega vzpona po makadameski cesti, ki me je zapeljala na veliko kraško polje.
Razen ceste sprva nobenih znakov civilizacije. Med hojo sem si privoščil prigrizek rozin. Sonce je kar pripekalo. Za ovinkom sem naletel na velik črn kup. Nisem strokovnjak za medvedje iztrebke. Morda je bil, ali pa tudi ne. Vsekakor je bilo precej sveže in precej obilno. Za vsak slučaj, da le ne bi srečal kakšnega nepripravljenega kosmatinca, sem tu in tam uporabil piščavko. Verjetno tako ali tako brez potrebe, a občutek je bil boljši. Sčasoma sem se le dvignil in tako prispel do naselja Raketa, kjer se mi je z leve priključila planinska pot, ki sem si je želel izogniti. Ob poti so se bohotili grmi svežega šipka.
Utrgal sem par plodov in žvečil njihov kiselkast ovoj. Malce zaradi okusa, malce pa tudi zato da je prej minil čas. Ura se je približevala četrti popoldne. Razmišljal sem, da bi bilo najbolje, da skušam priti do Oltarov, kjer se priključi planinska pot iz Svetega Juraja in tam nekje poiskati mesto prenočišče.
Oltari niso bili daleč. Iz karte si je težko predstavljati videz kraja. Ne vem pravzaprav zakaj sem si predstavljal, da gre za zaselek v ravnini ali kotlini. Presenetil me je, saj so hiše dejansko ob hribu. Na križišču ceste najdem zgradbo planinske koče, ki pa je bila zapuščena. Na nagnjenem terenu je težko najti primerno mesto za spanje, zato sem nadaljeval pot po cesti v smeri odcepa proti vstopu v Narodni park Severni Velebit. Nad cesto se je razprostiral travnik poraščen z nekaj drevesi. Po svoje prav primeren kraj za prenočevanje. Žal je prav nad njim bil zaselek hiš od koder bi imeli prav lep razgled na mojo "spalnico". Ko sem se želel umakniti globje proti gozdu pa sem naletel na sveže razrito travnato rušo. Očitno so prejšnjo noč divje svinje imele nabiralniško akcijo. Ni mi preostalo drugega kot da skušam najti boljše mesto na nasprotni strani ceste, kjer se je razprostiral gozd. Ko sem podrobneje pogledal sem ugotovil, da gre bolj za precej zaraščen opuščen travnik v katerem sem ob veliki skali našel zelo primerno mesto za prenočevanje.
Sleme šotorskega krila sem napel med dve drevesi. Poskrbel za spalni komplet (bivak vreča, podloga in spalna vreča) ter si pogrel vodo za večerni obrok rižote z zelenjavo. Do mraka ni bilo več veliko časa. Ravno dovolj za nekaj strani knjige, nato pa sem zlezel v spalno vrečo in ob sončnem zahodu že spal.Naslednja objava: Oltari-Alančič