Predhodnja objava: Senj-Oltari
Noč je minila precej mirno. Divje svinje niso uprizorile nočne zabave (ali pa je vsaj nisem slišal) in kmalu po svitu sem bil že na poti proti severnemu vstopu v Nartodni park Severni Velebit. Iz ceste sem kmalu zavil desno na planinsko pot. Malce sem okleval ali je potrebno iti po spodnjem kolovozu, ali vlaki, ki se strmeje vzpenja nad njim. Markacija je bila narisana tako, da bi bilo oboje možno. Odločil sem se za položnejšo smer in šele čez pet minut dobil potrditev z novo markacijo, da je bila odločitev pravilna. Do stika s cesto je bilo še nekaj takih dvomljivih mest. No, na srečo sem se prej ali slej vedno pravilno odločil in našel pot.
Na recepciji parka sem bil po kakšni uri hoda. Že okoli osme ure. Na parkirišču ni bilo nobenega avtomobila, a recepcija je bila že odprta. Plačal sem vstopnino in rangerja povprašal katero pot mi priporoča na Zavižanj. Bolj običajno mimo Vučjaka ali malce po ovinku preko Ciganišta. Slednja je malce daljša a imel sem občutek da lepša. Strinjal se je z mano.
Tako sem začel vzpon z manjšim spustom po krasnem bukovom gozdu, ki se je zaključil na travniku. Še en spust skozi gozd in prispel sem do Ciganišta, kjer je križišče poti. Zavil sem levo. Ob poti je bilo kar nekaj informacijskih tabel o zgodovini oziroma nekdanji poselitvi Velebita. Pot se je spet začela vzpenjati skozi gozd dokler nisem prišel do travnika z dvema velikima vodnjakoma - Žive vodice.

Tako sem začel vzpon z manjšim spustom po krasnem bukovom gozdu, ki se je zaključil na travniku. Še en spust skozi gozd in prispel sem do Ciganišta, kjer je križišče poti. Zavil sem levo. Ob poti je bilo kar nekaj informacijskih tabel o zgodovini oziroma nekdanji poselitvi Velebita. Pot se je spet začela vzpenjati skozi gozd dokler nisem prišel do travnika z dvema velikima vodnjakoma - Žive vodice.


Premužičeva pot se vije po severnem in srednjem Velebitu do Baških Oštarij.


V zavetišču je bila manjša peč in pokrov, ki je skrival dostop do cisterne z deževnico. Spet sem dopolnil vodne zaloge. Načrtoval sem, da bom spal zunaj in da do naslednjega dne ne bom ime več možnosti dotočiti.
Po krajšem postanku sem nadaljeval. Spet malce po gozdu nato pa na veliko travnato polje "Rožano". Verjetno sem bil malce zamišljen. Kar naenkrat me prešine, da pred mano nekaj leze. Bil je modras, ki se je sončil prav na poti. Dober korak in stopil bi na njega. Ko me je začutil, se je pričel umikati po poti naprej, dokler se končno ni odločil in umaknil desno v rastje ob poti. Previdno sem prestopil tisto mesto in nadaljeval pot ter pozorno gledal ali bom naletel še na kašnega njegovega soseda. Ura je bila že preko štirih popoldne. Razmišljal sem, da bo treba najti primerno mesto za prenočišče ob poti pa nič primernega. Teren je povsod visel, tako da spanje ne bi bilo preveč udobno. Na čistini sem naletel na kažipot desno, ki je nakazoval odcep proti Alančiču. Po karti sodeč razglednemu travnatemu vrhu. Sklepal, sem, da bi lahko na poti do vrha našel primerno mesto za spalnico in se začel vzpenjati. Ob slabo uhojeni poti čez travnik je bilo kar nekaj z grmovjem poraščenih mest a nikjer ničesar kar bi me pritegnilo.

Naslednja objava: Alančič-Ograđenica