Oltari-Alančič

Noč je minila precej mirno. Divje svinje niso uprizorile nočne zabave (ali pa je vsaj nisem slišal) in kmalu po svitu sem bil že na poti proti severnemu vstopu v Nartodni park Severni Velebit. Iz ceste sem kmalu zavil desno na planinsko pot. Malce sem okleval ali je potrebno iti po spodnjem kolovozu, ali vlaki, ki se strmeje vzpenja nad njim. Markacija je bila narisana tako, da bi bilo oboje možno. Odločil sem se za položnejšo smer in šele čez pet minut dobil potrditev z novo markacijo, da je bila odločitev pravilna. Do stika s cesto je bilo še nekaj takih dvomljivih mest. No, na srečo sem se prej ali slej vedno pravilno odločil in našel pot.
Na recepciji parka sem bil po kakšni uri hoda. Že okoli osme ure. Na parkirišču ni bilo nobenega avtomobila, a recepcija je bila že odprta. Plačal sem vstopnino in rangerja povprašal katero pot mi priporoča na Zavižanj. Bolj običajno mimo Vučjaka ali malce po ovinku preko Ciganišta. Slednja je malce daljša a imel sem občutek da lepša. Strinjal se je z mano.
Tako sem začel vzpon z manjšim spustom po krasnem bukovom gozdu, ki se je zaključil na travniku. Še en spust skozi gozd in prispel sem do Ciganišta, kjer je križišče poti. Zavil sem levo. Ob poti je bilo kar nekaj informacijskih tabel o zgodovini oziroma nekdanji poselitvi Velebita. Pot se je spet začela vzpenjati skozi gozd dokler nisem prišel do travnika z dvema velikima vodnjakoma - Žive vodice.

Tabla v bližini je pojasnjevala, da naj bi vodnjake na zahtevo Marije Terezije zgradili nekdanji naseljenci, Zgornji vodnjak je bil namenjen za ljudi, spodnji pa za napajanje živine. Zgornji je bil precej nepristopen, zato sem se odločil, da bom dopolnil vodne zaloge pri tistem za živino. Voda je bila sicer kar precej bistra. V nje je plavalo nekaj paglavcev. Ni me motilo. Paglavci sploh ne, sicer pa sem tako ali tako imel s seboj filter za vodo, tako da nekih zdravstvenih problemov nisem pričakoval. Po krajšem vzponu se je svet odprl in v daljavi sem že opazil planinski dom na Zavižanju, kjer je sicer tudi meteorološka opazovalnica. Stopil sem do doma. Opravljali so neka vzdrževalna dela, tako da se nisem dolgo zadrževal, temveč nadaljeval pot proti Veliki Kosi, je je najbližji razgledni vrh.

Malce je pihalo. Tudi razgled proti morju ni bil preveč impozanten. V zraku je bilo kar precej vlage. Pot bi moral nadaljevati po cesti nižje, tako da sem se spustil kar neposredno čez travnik do ovinka ceste in po njej naprej proti jugu do začetka Premužičeve poti.
Premužičeva pot se vije po severnem in srednjem Velebitu do Baških Oštarij.

Zgrajena je bila pred drugo svetovno vojno prav z namenom približati Velebit pohodnikom. Speljana je tako, da nakloni spustov in vzponov ne presegajo 10 % in še po toliko letih bi verjetno po večjem delu poti -- še posebej na območju Severnega Velebita -- brez teževa zapeljal otroški voziček s terenskimi kolesi. Svet pred mojimi očmi se je spreminjal. Najprej ostri vrhovi in globoka brezna, naslednji trenutek spet gosto poraščen gozd, pa travnik in spet skale. Tako sem zložno napredoval proti jugu in prispel do prvega zavetišča ob poti - Rossijeve kolibe.

Pravzaprav sem jo najprej zgrešil. Iz poti sem zavil levo do nekakšnega kovinskega stolpa za katerega še zdaj ne vem čemu služi, ko pa sem se spet vrnil na pot in uzrl nazaj, sem opazil zavetišče -- manjšo s kamni zidano kočo ob steni. Vrnil sem se in si privoščil krajši počitek. Časa sem imel dovolj. Načrtoval sem, da bom ta dan prišel v bližino Alana.
V zavetišču je bila manjša peč in pokrov, ki je skrival dostop do cisterne z deževnico. Spet sem dopolnil vodne zaloge. Načrtoval sem, da bom spal zunaj in da do naslednjega dne ne bom ime več možnosti dotočiti.
Po krajšem postanku sem nadaljeval. Spet malce po gozdu nato pa na veliko travnato polje "Rožano". Verjetno sem bil malce zamišljen. Kar naenkrat me prešine, da pred mano nekaj leze. Bil je modras, ki se je sončil prav na poti. Dober korak in stopil bi na njega. Ko me je začutil, se je pričel umikati po poti naprej, dokler se končno ni odločil in umaknil desno v rastje ob poti. Previdno sem prestopil tisto mesto in nadaljeval pot ter pozorno gledal ali bom naletel še na kašnega njegovega soseda. Ura je bila že preko štirih popoldne. Razmišljal sem, da bo treba najti primerno mesto za prenočišče ob poti pa nič primernega. Teren je povsod visel, tako da spanje ne bi bilo preveč udobno. Na čistini sem naletel na kažipot desno, ki je nakazoval odcep proti Alančiču. Po karti sodeč razglednemu travnatemu vrhu. Sklepal, sem, da bi lahko na poti do vrha našel primerno mesto za spalnico in se začel vzpenjati. Ob slabo uhojeni poti čez travnik je bilo kar nekaj z grmovjem poraščenih mest a nikjer ničesar kar bi me pritegnilo.

Tako sem se povzpel prav do vrha, kjer se je končno izravnalo, a kaj ko je pihalo. To je očitno motilo že moje predhodnike, ki so na vrhu iz kamenja zgradili zaščitni zid. Za njim je bilo kar zavetje. Nisem dolgo razmišljal in se odločil, da bom prenočil kar na na vrhu. Zid je nudil zaščito pred vetrom. Na nevihto ali dež pa tudi ni kazalo. Pripravil sem si topel obrok in bivak vrečo s pritiklinami za spanje. Če bi želel razpeti šotorsko krilo, bi moral za sleme uporabiti palice, saj primerne naravne opore ni bilo v bližini. Razmišljal sem čemu le, saj bo noč mirna in jasna in zakaj ne bi spal pod zvezdnatim nebom. Ko je sonce zašlo, se je precej ohladilo, Sam sem bil že v spalni vreči in kmalu me je premagal spanec. A ne za dolgo. Okoli polnoči sem se zbudil, Vse okoli mene je bilo nekako vlažno in hladno. Hitro mi je postalo jasno, da sem naredil tipično začetniško napako, ko nisem razpel šotorskega krila. Obilna rosa je prekrila vse. Vključno z bivak vrečo, katere zgornji del ni vodo odporen. Dejansko sem namenoma izbral tako, da bi v hladnih nočeh boljše dihala in preprečevala kondenz zaradi potenja. Za zaščito pred zunanjo vlago pa tako ali tako imam šotorsko krilo. In sem jo imel. V nahrbtniku namreč. Prepozno. Tudi spalna vreča je bila že deležna poštene porcije rose. Razmišljal sem ali bom kaj pridobil, če sedaj razpnem šotorsko krilo. Menil sem, da koristi več ne bo. Da ne bi prezebal, sem se topleje oblekel in nekako predremal noč.