Ograđenica-Škropovac-Cesarica

Drugo jutro sem nadaljeval po Premužičevi poti. Dejansko se je ves čas rahlo spuščala. Kar hitro sem dosegel Korita, kjer je ob poti majhen izvir. Baje pogosto suh, a tokrat ni bil, verjetno zaradi dežja prejšnji dan. Nižje, pod potjo, se baje nahaja vodnjak. Nisem šel pogledat. Mudilo se mi je proti Škropovcu. Na karti sem sproti spremljal pot. Kak kilometer pred Škropovcem je bila ob poti postavljena masivna lesena klop. Na njej pa velik svež kažipot, ki je naravnos usmerjal proti Škropovcu, desno pa proti Pejakuši -- zaselku na poti od Škropovca proti Cesarici. Vse je kazalo, da so markacisti označili nekdanjo pot (tako je bila narisana na karti) iz grebena. Zame vsekakor bližnjica. Sledil sem kažipotu v gozd. V njem pa še nekaj markacijam, ki so naenkrat izginile. Pot pa prav tako. Kljub trudu nisem našel nadaljevanja. Imel sem občutek kje bi lahko bila pot, a nisem želel tvegati. Vrnil sem se in nadaljeval proti Škropovcu. Tam bo gotovo boljše označena pot. Zavetišče sem zagledal že od daleč. Od daleč pa me je zaznal že tudi velik bel pes. Zalajal je in se mi približal. Ni kazalo, da ima zlobne namene, Ob zavetišču ni bilo nikogar. Grem do vrat in jih odprem. Iz predprostora v glavni prostor vodijo še ena vrata. Skozi steklo sem videl, da je nekdo vstal in naslednji trenutek me je že pozdravil možakar nekako mojih let. Malce se je opotekal ali pa se mi je vsaj zdelo tako. Izmenjala sva nekaj besed. Pojasnil sem mu, od kod prihajam in kakšen namen imam. Dejansko sem načrtoval, da če bo vse po sreči, se spustim v Cesarico, ujamem avtobus do Senja, zamenjam čevlje, ujamem avtobus nazaj in se do večera povzpnem do Škropovca in tu prenočim. Povprašal sem ga kako je s potjo proti Cesarici. Pojasnil mi je, da se moram samo povzpeti čez greben nato pa navzdol in naj zelo pazim, ker je vse zeleno in so markacije slabo vidne. Poslovila sva se.

Vzpon do grebena ni predstavljal težav. Od tam naprej pa res -- sama trava. Skoraj brez skal. Nikjer nobene markacije. Kot stezosledec sem gledal, kje je pohojena trava in sledil uhojeni poti. Sčasoma so se na skalah ob poti pojavile rdeče pike. Ne klasične markacije, temveč samo pike s sprejem. Pot je sledila pobočju. Niti se ni spuščala. Po karti sodeč sicer ne tako kot bi morala, a bila je uhojena in označena. Sčasoma se je začela dvigati. Bilo mi je vedno bolj sumljivo. Naenkrat na ovinku zagledam na kamnu pravo pravcato Knafelčevo markacijo. Ne ravno najnovejšo, a tudi ne posebej zbledelo. Nič mi ni bilo jasno. Ne prej, ne kasneje ni bilo nobene. Nisem bil več prepričan. Spet vzamem telefon, da pogledam kje sem. Jasno, daleč od prave poti. Nekje na območju Vranskog kučišta nad Brizovcem. Obrniti sem se moral. Ker naj bi od Brizovca v smeri planinske poti vodil nekdanji kolovoz, sem se odločil, da bom skušal po njem, če seveda sploh še obstaja, poiskati pravo pot. Nekako sem ga našel in po njem prišel v (sedaj vem) Pejakušo ter tam naletel na nekakšne zbledele markacije po prevej vidnem kolovozu. Vesel, da sem končno na pravi poti, sem se kar precej hitro spuščal, dokler nisem naletel na konec poti oziroma stičišče od koder se je viden kolovoz nadaljeval v gruščnat spust na eni strani ali skalnate police v drugi. Ob strani pa kamen z dvema komaj vidnima markacijama. Ena v smeri mojega prihoda in druga v smeri gruščnatega spusta. Sestopim po njem. Nisem bil prepričan ali sem sploh na pravi poti. V nadaljevanju ni bilo nobene markacije. Tiste skalnate police so bile bolj obetavne. Vrnem se in po njih. Tudi tu nobene markacije. le da bi bilo iskanje poti morda malce lažje. Še enkrat po grušču. Kolebal sem kje naj grem in se na koncu odločil za police. Iskal sem najboljše prehode. Nikjer nobene markacije. Na srečo svet ni bil neprehoden, tako da sem nekako napredoval in končno prišel do makadamske ceste, ki se je v širokih serpentinah spuščala proti morju. Nisem želel tvegati s sekanjem zato sem ji sledil. Po drugi serpentini zagledam svežo markacijo, ki je vodila po bližnjici čez serpentine. Še dobrih 15 minut in prispel sem naravnost do avtobusne postaje nad Cesarico. Po voznem redu preko interneta sem imel do prihoda avtobusa še uro in pol časa. Na cesto sem usedel v gozdičku ob nekdanjem spomeniku in v senci čakal na prihod.

Opazoval sem čevlje, oziroma kar sem imel pač na nogah. Od zgoraj jim nič ni manjkalo. Levi je bil brezhiben, pa tudi na desnem se ni videlo, da je tkanina med prsti raztrgana. No prava resnica se je skrivala spodaj. Podplat levega je bil razparan in do moje vdor zraka do stopala moje noge je nežno preprečevala le še notranja tekstilna obloga. Resnici na ljubo so se čevlji dobro držali. Tudi če zdaj odpovedo, lahko bos pridem do Senja.

Ko sem preračunaval kdaj bom v Senju in kdaj imam avtobus nazaj, se je izkazalo, da se ne bom utegnil še isti večer povzpeti do Škropovca.V Cesarico bom prispel okoli 18:30 in potem imam samo še uro časa do mraka. Glede na izkušnje iz sestopa bi bil vzpon v mraku preveč tvegan. Preostali čas do prihoda avtobusa sem izkoristil za iskanje lokacije kje bi lahko zvečer prenočil. Ob avtobusni postaji je bilo križišče od koder je ena od cest peljala mimo pokopališča in naprej do s kamnito ograjo ograjenih zapuščenih zemljišč. Kazalo je, da bi se dalo kaj najti.
Avtobus je prispel skoraj po voznem redu. V dobri uri smo prispeli v Senj. Zorana sem že prej obvestil da prihajam. Hitro sem zamenjal čevlje. Odločil sem se, da ne bom tvegal in vzel robustnejši model od obeh rezerv. Imel sem še nekaj časa, pa me je Zoran povabil v hišo. V pogovoru je čas hitro minil. Zoran me je z avtom peljal do avtobusne postaje. Ko sva se poslovila je opazil, da nimam kape -- buffa pravzaprav. Očitno sem ga pozabil v hiši na mizi. Odbrzel je nazaj in mi ga tik pred prihodom avtobusa pripeljal. Spet ura vožnje do Cesarice. Od tam pa še pet minut hoje do spalnice za ograjo. Nisem hotel tvegati vnovičnih težav z roso in sem napel tudi šotorko krilo. Potrebe ni bilo. Je že razlika ali prenočuješ na 1600 ali na 30 metrih nad morjem. Noč je bila tako topla, da sem spalno vrečo uporabljal bolj kot odejo.