Predhodnja objava: Struge-Ivine vodice
Zadnje jutro mojega popotovanja se je začelo precej hladno. Termometer je kazal 5 stopinj, pa še pihalo je. A nebo je bilo jasno in kazalo je, da bo dan lep. Okoli sedmih sem vstal. Zlezel po lestvi v pritličje in skoraj padel čez Španca, ki je samo pokrit z jopico spal na tanki podlogi. Zunaj sem pospravil spalno vrečo in se pripravlja na pot. Pridružila sta se mi še Poljaka. Hitro smo se poslovili in že sem se spuščal proti Marinovem mirilu kjer je razcep poti skoz Veliko in Malo Paklenico. Nadaljeval sem naravnost nad zatrepom Male Paklenice do Svetega Jakoba. Tu bi se moral spustiti v kanjon, a sem raje nadaljeval nad njim.
Pot je nudila krasne razglede najprej na kanjon, kasneje pa proti morju. Zadnji del je bil že rahlo dolgočasen. Spusta ni in ni konca, čeprav imaš občutek da je že vse kot na dlani. Kljub temu sem bil precej hitro v dolini in tako tudi na koncu svoje poti. No, moral sem se še vrniti z avtobusom v Senj, a ob morju je bilo toplo in mirno. Odšel sem na obalo in se v morju pošteno osvežil in umil. Kako je prijalo po toliko dneh pomanjkanja tekoče vode. Tako, da mi še po povratku v Senj ni bilo, da se isti dan vrnem v Maribor.
Našel sem si še eno prenočišče zunaj. Tokrat na nadmorski višini cca 5 metrov in samo malce več horizontalne razdalje od morja, kjer sem prespal in si privoščil še en dan ob morju.