Predhodnja objava: Ograđenica-Škropovac-Cesarica
Zjutraj sem se odpravil nazaj. Da ne bi ponovil odisejad iz spusta, sem še posebej pozorno sledil markacijam. V smeri vzpona je bilo manj težav, čeprav so bile sveže, obnovljene markacije le nekje do višine 350 m. Naenkrat se mi je zazdelo, da mi je teren poznan. Seveda, bil sem na tistem grušču, ki sem ga prejšnji dan proglasil kot napačna smer. Torej bi le moral iti po njem. Kasneje, do Pejakuše nisem imel težav. Pejakuša je zapuščen zaselek na višini približno 1000 m. Nekoč je bilo tu kar nekaj hiš. Prav zanimalo me kje kako sem bom dvignil na plato pod grebenom, kjer me je prejšnji dan zavedla dobro uhojena pot. Markacije so bile sicer redke, a še sledljive. Že sem bil na travnati planoti. Teren mi je bil dobro znan. Zakaj sem zgrešil? Nič nenavadnega. V smeri prave poti sestopa je steza komaj vidna. Sicer je v daljavi markacija, a kaj ko sem gledal po tleh. Da ne bi imeli še drugi takšnih težav sem postavil nekaj možicev ali bolje rečeno zametkov za možice in se vzpel preko grebena do zavetišča Škropovac. Pred njim sem srečal možakarja od včeraj, ki se je pravkar poslovil od štirih pohodnikov, ki so nadaljevali pot v smeri severa. Takoj se me je spomnil in mi ponudil pivo. Kar nekaj časa sva se pogovarjala. Razložil sem mu svoje načrte glede nadaljevanja poti v naslednjih dneh on pa mi je pojasnil, da se zavetišči Šugarska duliba in Vlaški grad obnavljata, tako da trenutno nista uporabna. Svetoval mi je, da vsekakor obiščem Sveto Brdo, če bom šel tako daleč, predvsem pa, da naj v Baških oštarijah vsekakor jem v tamkajšnji gostilni, ker je dobro, obilno in poceni. Sicer pa se bova morda tam srečala, saj mora tudi on tja, saj je prejšnji večer njegova psica sledila tja neki skupini pohodnikov in jo mora iti iskat. Poslovila sva se, jaz pa sem nadaljeval pot proti Oštarijam.
Premužičeve poti sem bil že nekako vajen. Nič posebej gor, nič dol, samo lepo po ravnem. Napredoval sem relativno hitro. Po kakšnih treh urah sem prispel do konca poti. Po svoje sem bil presenečen. Tako impozantna pot s tako neizrazitim zaključkom. Prremužičeva pot se izteče na makadam na katerem ni niti poštene markacije. Sprva sem si mislil, da sem morda celo zgrešil pot, vendar je bila karta nedvoumna. Treba je iti po makadamu. Pa tudi on možakar iz Škropovca je omenjal nekako tako. Ko se je dolina končno odprla, sem desno iz ceste zagledal markacijo s kažipotom "Prpa - planinarski dom". Planinski dom Prpa je na obronkih Baških oštarij. Sam bi moral iti naprej, a po makadamu se mi ni ljubilo. Zavil sem desno in sledil markacijam, a kaj hitro ugotovil, da sem si le podaljšal pot.
Zavil sem kar na kolovoz po travniku, da bi čim prej prišel na glavno asfaltno cesto in po njej do nadaljevanja poti. Baške oštarije so kar obsežno planinsko polje, tako da sem hodil kar nekaj časa. No po prihodu na asfaltno cesto približno 200 metrov pred seboj opazim rahlo opotekajočo se osebo v vojaških maskirnih hlačah in karirasti srajci. Takoj mi je bilo jasno, da je možakar iz Škropovca. Malce pred gostilno sem ga dohitel. Naročila sva pivo za oba, jaz pa še porcijo kuhanega fižola. On je bil dogovorjen da bo jedel v Vili velebit, kakšne kilometer naprej. Do Oštarij so ga zapeljali gozdarji. Psica ga je že čakala privezana ob ograjo. Fižol je bil res dober, z množico lokalnih zelišč. Vreme se je začelo kujati. Razmišljal sem ali imam dovolj časa da pridem še do zavetišča Ždrilo ali pa bi bilo bolje da prespim na Oštarijah. Možakar mi je po svoje odsvetoval nadaljevanje poti. Če bi bil hiter bi potreboval vsaj dve uri, je rekel. Glede na vremensko napoved, v naslednjih dneh, sem razmišljal, da se mi lahko zgodi, da bom moral kakšen dan čakati na izboljšanje vremena. Mikalo me je, da v tem primeru bivam na Ždrilu. Odločil sem se, da je sreča na strani hrabrih in nadaljeval.
Hodil sem res hitro. Po veliki porciji fižola vsaj v začetku to ni bilo najbolj udobno, a vreme se je kujalo in moral sem pohiteti. Premužičeve poti ni bilo več. Torej tudi ne avtoceste čez Velebit. Pot se je dvigala na lokalni greben, pa spet spustila ob pobočje naslednje vrtače in tako brez konca in kraja. Na karti sem sproti sledil kje sem. Odcep za Ždrilo se je sicer približeval, a čas je tudi mineval. Po slabih dveh urah sem končno prišel do vrtače Medin dolac. Moral sem se le še dvigniti nad njo in slediti odcepu od glavne poti. Ta se je strmo vzpel proti grebenu. No, vsaj mislil sem da je temu tako. Bil je le lokalni prehod med skalami. Vzpon na greben me je še čakal. Po dobrih 20 minutah sem končno prišel na plano in na svoji desni zagledal zavetišče.
Zavetišče je bilo postavljeno lani (2015). Na kartah sploh ni vrisano. Zanj sem izvedel preko hrvaškega planinskega foruima inspletne strani njihove planinske zveze. Zunaj je pihalo, v njem pa je bilo toplo, udobno in svetlo. Od obilnega kosila sem bil sit, tako da mi ni bilo potrebno kuhati, izkoristil pa sem udobje umivalnika in zrcala ter se pošteno umil, obril pa še prepotene majice sem uspel improvizirano oprati.
Vremenska napoved za soboto ni bila ugodna. Odločil sem se, da bom počakal. Imel sem vsega dovolj. Nikamor se mi ni mudilo.
Ponoči je deževalo in pihalo kot za stavo. Tudi zjutraj ni bilo kaj boljše. Veter je bil močan, zavetišče pa tudi na taki lokaciji, da izven njega ni nudilo nobenega zavetja. Dan sem preživel ob knjigi in lenarjenju. Pravzaprav je kar hitro minilo. Žal ni nič kazalo, da bo v nedeljo kaj lepše. Razmišljal sem ali naj kljub temu nadaljujem ali počakam še en dan. Do Tatekove kolibe je precejšen odsek poti. Nisem bil posebej navdušen, da bi hodil v megli in dežju, pa tudi mudilo se mi ni nikamor, zato sem se odločil, da počakam še en dan.
Nedeljsko jutro je kazalo na to, da se vreme izboljšuje. Megla se je dvignila. Tu in tam se je pokazalo sonce. Odpravil sem se na raziskovanje okolice zavetišča. Najprej proti Ždrilskemu kuku, nato pa še desno on zavetišča proti bližnjima travnatima vrhoma od koder sem računal da bi moral videti proti morju in imeti mobilni signal. Bilo je oboje. Poleg tega pa še precej dežnikov. Gob namreč.
Če bi imel prave sestavine, bi si lahko pripravil pravcato pojedino. V bivaku sem našel ostanke testenin in tudi vrečko instant juhe. Odločil sem se, da bom za kosilo malce improviziral. Očistil sem gobe in jih prelil s kropom, ki sem ga zagrel na mojem kuhalniku. Vodo sem odlil in pripravil nov krop. Sedaj sem vanj vmešal gobe, testenine in prašek juhe. Pokril s pokrovko in upal, da se bodo testenine omehčale prej preden se bo vse skupaj ohladilo. Kosilo je kar uspelo. Testenine so bile sicer precej "al-dente" a "jed" je bila čisto okusna in nasitna.
Večer je bil hitro tu. Naslednji dan sem imel namen nadaljevati pot. Pripravil sem si vse potrebno, da bi lahko zjutraj hitro odšel in se odpravil spat.
Naslednja objava: Ždrilo-Tatekova koliba