Alančič-Ograđenica

Sončni vzhod sem pričakal prebujen. V vlažni in hladni spalni vreči pač ni bilo prijetno spati. Hitro sem pozajtrkoval se odpravil na pot. Ta dan sem imel skreniti iz Premužičeve poti v smeri Štirovače -- najbogatejšega izvira vode na tem delu Velebita. Pod Čukovcem sem prišel do makadamske ceste, ki vodi do sedla Veliki Alan od koder se zlagoma spušča planinska pot proti Štirovači. Ni se mi ljubilo hoditi po cesti. Časa sem imel na pretek, pa tudi vreme je bilo lepo, zato sem se odločil, da se spotoma vzpnem še na bližnji razgledni vrh Zečjak. Najprej čez travnik, nato skozi gozd in po krajšem prebijanju skozi gosto rastje sem že bil na vrhu. Zjutraj sem mokro spalni komplet kar pospravil. Do večera sem ga moral nekje posušiti, sicer bi bil deležen še ene mokre noči.

Na vrhu je krasno sijalo sonce, pa tudi malce je pihalo. Ravno prav za sušenje. Razprostrl sem spalno in bivak vrečo, da se posušita. Podloga tako ni bila mokra, se pa je v njej nabral kondenz, zato sem se odločil da tudi njo posušim. Po dobri uri -- tudi sam sem se v vmesnem času nastavljal soncu -- je bila oprema suha in posledice nepremišljenosti prejšnjega večera sanirane. Pot do Velikega Alana preko Kite se je kar vlekla. Ko sem že mislil, da sem tam, se je spet pojavil naslednji ovinek, pa naslednji in tako brez konca. A to je bil šele začetek. Nadaljevanje proti Štirovači poteka po nekdanji cesti oziroma kolovozu v gozdu. Brez razgledam s komaj zaznavnim naklonom in poti ni ne konca ne kraja. Dolgčas dokler nisem prišel do travnika pod Malo Prenjko, kjer pot nadaljuje po travniku do ceste in po njej do Grla -- Ozkega skalnatega prehoda, ki se nadaljuje v strm spust približno 200 višinskih metrov, ki nas pripelje na območje Štirovače. Za razliko od zgoraj suhega sveta, je tukaj bistveno več vode. Tudi rastje je spremenjeno. Hitro sem prispel do ceste. Po njej sem moral malce nazaj proti severu in že sem bil pri izviru.

Voda je kar lila iz njega. Ob izviru je precej prostora za obiskovalce, a bil sem sam. V času hoda od Zečjaka se je tudi vreme spremenilo. Pooblačilo se je. Privoščil sem si pošteno porcijo umivanja pa tudi vodne zaloge sem napolnil. Ko sem sezul čevlje, no če temu lahko tako rečem, moje priljubljene five fingerse, sem zgrožen ugotovil, da poškodba podplata s katero sem se dejansko že odpravil na pot izredno hitro napreduje in da praktično ni upanja, da bo podplat zdržal do konca. Bolj je vprašanje časa kdaj se bo v celoti razparal. Razmišljal sem kaj mi je storiti. Na srečo sem v Mariboru v avto (dejansko sem se že pred odhodom bal da se lahko kaj takega zgodi) dal še dva para rezervnih čevljev. Ne dva, ker sem računal, da mi bosta dva para odpovedala, temveč, ker se nisem mogel odločiti kateri model naj vzamem za rezervo. Ko sem pogledal na karto sem ocenil, da je edina realna možnost, če se ne želim vračati po isti poti, da nadaljujem v smeri Premužičeve poti in se ob prvi smiselni prložnosti spustim do morja ter z avtobusom vrnem v Senj in zamenjam obutev. Upal sem samo, da bo čevelj zdržal vsaj tako dolgo.
Štirovača je na višini 1100 m. Premužičeva pot na tem obmučju pa še vedno na približno 1400 m. Ponovno sem se moral povzpeti nanjo. Planinska pot je bila kar precej dobro označena in hitro sem napredoval. Napredovalo pa je tudi vreme. Postajalo je vedno bolj oblačno. Tu in tam je padla že kakšna kaplja. Odločil sem se, da ne bom več čakal in da je bolje, da se pripravim, ne dež. Fotoaparat sem pospravil v nahrbtnik. Dežno vetrovko pripravil, da je hitro dostopna. Dežno krilo pa je tako ali tako bilo ves čas pod mrežo dostopno od zunaj. Kaj hitro sem prišel do razcepa poti proti Šatorini. Sicer sploh nisem razmišljal kje bom prenočil, a vedel sem, da moram priti do Ograđenice. Od križišča se naj bi pot vzpela do ceste. Vsaj tako je bilo narisano na karti. In tudi zgodilo se je tako. Le da na tem mestu ni bilo konca ceste, kot je prikazovala karta, temveč je v moji načrtovani smeri vodila nova cesta, ki je na karti sploh ni bilo. Šel sem nekaj metrov po njej in iskal markacije. Nisem jih našel, ko naenkrat na škarpi najdem velik napis Ograđenica s puščico, ki je kazala v smeri ceste. Nisem veliko razmišljal. Prepričan sem bil, da mi hočejo povedati,m da moram nadaljevati po novi cesti. Vreme se je vedno bolj kujalo, jaz pa sem v rahlem vzponu napredoval po cesti do njenega konca na travniku. Markacij ni bilo. Na travniku, kjer se je cesta končala prav tako ne. Ko sem skušal lokacijo povezati s karto, mi nekako ni uspelo. Na travniku je bila nekakšna lesena zaklenjena koliba, kot lovsko zatočišče na kolih. Če bi začelo deževati, bi lahko vedril pod njem, a ne bi bilo udobno. Na telefonu sem imel geolocirano karto, zato sem ga vklopil (večino časa sem imel telefon izključen, saj mobilnega signala tako ali tako ni) in z njegovo pomočjo odkril, da me je cesta zapeljala bistveno preveč severno in da me do Ograđenice loči celotni Ograđenik na katerega vsaj po karti sodeč ne vodi nobena (označena ali neoznačena) pot. Na karti na telefonu nisem imel vrisanih planinskih poti, temveč le nekdanje kolovoze. Uporabljam namreč aplikacijo Orux maps preko katere sem si na telefon naložil del hrvaške topografske karte preko njihovega WMS strežnika. V daljavi je že grmelo. Odločil sem se, da grem nazaj, saj bi bilo na tem mestu na slepo čez brezpotje preveč tvegano. Tako sem sem vrnil približno kilometer in pol nazaj, ko sem na telefonu opazil, da se nahajam praktično na lokaciji nekdanjega kolovoza (dejansko sem bil na novi cesti), ki je peljal v smeri Ograđenice. Ogledoval sem se nad škarpo, ko se mi je zazdelo, da je v gozdu viden nekakšen rob. Tako kot da bi bila nad njim pot ali kolovoz. Hitro sem se vzpel nad škarpo in res. Očitno je bil tik nad cesto zapuščen in precej zaraščen, a kljub temu viden nekdanji kolovoz, ki sem ga imel na karti na telefonu. Naslednji trenutek se je vlilo. Uspel sem samo še na hitro pogledati na telefon preden sem ga shranil na (tako sem upal) varno v žep dežne vetrovke. Uspel sem si zapomniti, da kolovoz poteka prakrtično naravnost še slab kilometer nato pa vse v dveh serpentinah dvigne v smeri levo proti Ograđenici. Lilo je kot iz škafa in ni minilo dolgo, ko se je vsula še toča. Ne debela, zato pa gosta. Pod kolovozom sem zagledal večjo skalo. Upal sem, da je na spodnji strani previsna in se spustil do nje. Ni bila. Ni mi preostalo drugega kot da snamem nahrbtnik, in ga odložim ob skalo, sam pa sem se prav tako stisnil obnjo in upal, da se drobna zrna toče ne bodo povečala. Na srečo se niso, je pa v dobri minuti postalo vse naokoli belo. Morda je trajalo kakšnih pet minut. Imel sem vtis, da bo ponehalo, ko se je toča usula še enkrat. Tokrat bolj drobna in za krajši čas. Ura je bila že okoli pol šestih. Upal sem, da bo toča končno prenehala, saj bi v tem primeru še obstajala možnost da do večera najdem pot do Ograđenice, sicer bom imel spalnico zunaj. V močnem dežju sem sem odpravil naprej po kolovuzu. Če bi telefon vzel iz žepa, bi bil v trenutku moker in dokončno neuporaben, zato sem se zanašal na občutek za teren. Po dobrih desetih minutah se mi je zazdelo, da bi tu pa bila možnost da kolovoz, ki ga dejansko več ni bilo, zavije levo v serpentine. Povzpel sem kjer se mi je zdelo najbolj prehodno, ko pred seboj zagledam markacijo. Oddahnil sem si. Kolovoz me je očitno pripeljal na pot, ki sem jo zgrešil daleč spodaj pri cesti, pri tistem velikem napiu na škarpi. Dež se je že tudi unesel in v slabih desetih minutah sem bil pri zavetišču.

Zavetišče je sicer v precej ubornem stanju, kovinska koliba s štirimi pogradi in pečjo ter cisterno za zbiranje deževnice. A je bilo vsaj suho in trdna streha nad glavo. Snel sem nahrbtnik in iz žepa vetrovke vzel telefon. Ni bil popolnoma suh, a je deloval. Spalno vrečo sem imel zavito skupaj s podlogo v bivak vrečo, vse skupaj pa v vreči pod nahrbtnikom. Tudi to je bilo suho. Vsebina v nahrbtniku prav tako. Torej na srečo nobene škode. Vetrovko sem obesil, da se posuši -- med tem časom se je pojavilo celo sonce.. Dejansko sem lahko celo s sončnimi celicami polnil telefon.
Ob večerji sem ob karti razmišljal kakšne imam opcije za zamenjavo čevljev.  Najbližja označena pot v dolino vodi najprej po Premužičevi poti mimo Korit in naprej preko Radlovca v Čačiće ob jadranski magistrali. Malce sem bil skeptičen. Po karti sodeč so Čačići majhen nepomemben zaselek, pa tudi mesto, kjer  pot iz morja doseže Premužičevo pot ni kaj posebnega. Bal sem se, da bi lahko bila pot slabo markirana. Kot bolj obetavna možnost se je kazala varianta, da nadaljujem do zavetišča Škropovac od koder pelje pot v Cesarico. To pomeni še približno sedem do osem kilometrov po Premužičevi poti in nato dol proti Cesarici. Upal sem samo, da čevlji ne bodo prej odpovedali pokorščine.