Popotovanje po Velebitu – Uvod

Popotovanje po Tenerifih - Uvod
Že dlje časa me je mikalo, da si pobližje ogledam Velebit. Hribovje, ki sem ga bil vajen gledati bolj od spodaj, pa še to ne pogosto, saj nisem pogost gost tega konca hrvaške obale. Tako je že lani jeseni nastal nekakšen cilj letošnjega leta -- prehoditi kar čim bolj zajeten del Velebita.Na spletu sem našel kar nekaj informacij. Precej celovit opis sem našel pri slovenianwalkerju, po drugi strani pa je tudi hrvaški planinski forum kar bogat z ažurnimi informacijami.

Načrt je bil nekako takšen: Začeti nekje v bližini severnega vstopa v Nacionalni park Severni Velebit in zaključiti nekje na območju obeh Paklenic. Še jeseni sem načrtoval, da bi se na pot podal v času prvomajskih praznikov. V aprilu sem se začel bolj resno pripravljati na pot. Predvsem kar se tiče zbiranja informacij in priprave kart. Žal (pravzaprav se je izkazalo da na srečo) pa konec aprila tedaj vreme ni bilo najbolj ugodno.

Tako sem pot nekako v mislih prestavil na nedefinirano obdobje jeseni.

Konec avgusta so torej načrti o Velebitu spet prišli na plano. Zaradi gneče v službi sicer ne preveč intenzivno -- bolj po načelu "bo že nekako" a nekako sem rezerviral si čas za dopust od 10. do 25. septembra in se nekako odločil, da kar že od Velebita bo, bo pač v tem obdobju.

Opremo in hrano sem imel pripravljeno. Karte in ostale navigacijsko tehnične pripomočke prav tako. Dejansko ni bilo zadržka. Nekoč sem razmišljal tudi kako urediti s prevozom na začetek poti in s povratkom. V mislih sem imel že tudi avtobusni prevoz iz Maribora, a sem se na koncu odločil le za malce večje udobje in fleksibilnost -- na pot se bom odpravil z avtom. Ker pa ne bi bilo najbolj varno avto za tako dolg čas pustiti kar nekje na ulici, sem v četrtek, predzadnji dan pred nastopom dopusta skušal najti kakšno varianto, da bi avto proti plačilu imel le nekje bolj na varnem. Razmišljal sem kako naj zadevo uredim. Na misel mi je prišlo, da bi kontaktiral nekoga, ki na območju Senja ali Svetega Juraja oddaja apartmaje in ga popvprašal ali bi bil dopustil, proti razumnemu plačilu, da imam v času mojega popotovanja avto parkiran pri njem. Preko Airbnb sem iskal potencialne ponudnike. Pravzaprav sem se odločil po intuiciji in kontaktiral nekoga. Po nekaj iteracijah sporočil, največji problem je bil, ker nisem potreboval prenočišča, temveč le prostor za avto, sva se le dogovorila, da bom lahko avto pustil na dvorišču njegovega soseda.

Tako je bilo urejeno vse. Le odločiti sem se še moral da grem. Časa sem imel dovolj. Dejansko 16 prostih dni. Sam pri sebi sem se odločil, da se mi ne bo nikamor mudilo, po drugi strani pa sem želel, če se bo ugodno izteklo, da ostanem po povratku z Velebita še kakšen dan ob morju.

Odločitev je padla: Na pot odidem v ponedeljek 13. Avto bom pustil v Senju in kar od tam začel pot po Velebitu. Do kod bom prišel, bom pač prišel, nato pa z avtobusom po Jadranski magistrali nazaj do Senja.

Pravzaprav ni bilo nobene potovalne mrzlice. V nedeljo dopoldne sem se nekako prepričal, da bi bil končno že čas, da začnem polniti nahrbtnik tistim kar bom pač potreboval. Še največja dilema je bila koliko hrane vzeti. Na Velebitu praktično ni možnosti oskrbe. Torej je treba stvari nositi s seboj ali pa si organizirati "zaledno podporo". Na to nisem mogel računati. Glede na načrtovano dolžino poti sem se nekako odločil, da bom imel hrane s seboj za osem dni. To bi moralo zadoščati, če bo pot daljša, bo pač treba malce improvizirati. Tako sem končno pripravil vse. Radovednost mi ni dala miru, zato sem stehtal nahrbtnik. Po svoje sem bil zadovoljen. Z vso hrano in polnimi zalogami vode (trije litri in pol) je tehtal slabih 14 kilogramov. Torej brez vode, katere količino lahko prilagajam vremenskim razmeram in razpoložljivosti na poti, in z vso opremo da lahko spim kjer me doleti noč, na začetku poti 10 kg.

Nadaljevanje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja