Predhodnja objava: 6. dan
Dejansko sem bil že vajen. ZJutraj se oblaki razkadijo. Tako je me tudi to jutro pričakalo jasno nebo. Pred menoj je bil dolg spust do obale. Začel se je precej strmo po grebenu in nato prešel na obronke globoke doline za zaselkom Afur. Pozoren pogled na dolino pod mano je pokazal nekaj manjših hišk skritih v bujnem rastju. Ko sem pogledal še bolj pozorno, pa se je razkrilo tudi da imajo za tovorni dostop do njih urejene žičnice.
Teren je tako strm, da bi bilo cesto speljati praktično nemogoče. Še za pot se je komaj našel prostor. Na nekaj mestih sem moral stopiti bolj previdno, da mi ne bi zdrsnilo na grušču. Kmalu sem se spustil do zaselka nad Afurjem od koder je proti vasi speljana betonska pot. To je kot kaže edini način, da poti ne odnese voda. Po njej sem se elegantno (čeprav zelo strmo) do mosta preko potoka (to je bil po sedmih dneh prva struga v kateri je bila tekoča voda), nato pa sem prečil do vasi.
Da bi dopolnil vodne zaloge sem se ustavil v bližnji trgovinici/lokalu in naročil kavo. Trgovinica je bila prav umetelno okrašena, denar pa je shranjeval v registrski blagajni še na ročni pogon. Po krajšem počitku sem pot nadaljeval po dolini, ki se je, v nasprotju s prejšnjim delom poti, le zlagoma spuščala proti morju. Pot je bila speljana ob potoku. 
Vode je tu očitno v izobilju, saj so prav glasno regljale žabe. Najprej v prvem tolmunu, nato pa še v drugem, ki je bil od obale oddaljen morda slabih 300 metrov, tako da se je regljanje žab nenavadno zlivalo z bučanjem morja. Pot naprej se je sicer ob tolmunu odcepila, vendar sem nadaljeval proti obali. Plaža je bila peščena z nekaj večjimi kamni, a valovi nič nak nedolžni. 
Slekel sem vrhnja oblačila in do gležnjev zabredel v vodo. Počakal na val, precenil stanje in naredil kratek korak naprej. Vsakič, ko se je voda vrnila je potegnila za sabo mivko in še kakšen kamen. Tako sem stopical previdno naprej, dokler me ni skoraj spodnesel večji val. Vsekakor pa je poskrbel za celovito umivanje, kar mi je po nekaj dneh brez tekoče vode prišlo še kako prav. Ko sem se posušil, sem nadaljeval pot po obronkih nad obalo.
Razen v tem zalivu je obala precej strma, tako da je pot potekala kakšnih dvesto metrov nad morjem. Najprej je bil svet zapuščen, nato pa sem prešel na območje, ki je bilo nekoč precej poseljeno. Gojili so vinsko trto, sedaj pa je še nekaj naseljenih hiš. V naselje sem se, podobno kot ta dan že enkrat, spustil po strmi betonski poti. V bljižnjem lokalu sem si privoščil kosilo, nato pa nadaljeval z vzponom čez greben proti proti zadnjima zaselkoma na severovuhodni obali -- Almecigi in Beniju.
Almeciga se nahaja nad obširnim položnim zalivom. Za njo se pot strmo spusti, prečka cesto in nato nadaljuje kašen kilometer dobesedno po obali. Najprej po pesku, nato pa skačeš od enega do drugega velikega kamna ali skale. Spotoma še prečkaš potok, ki se izliva v morje, tako da sploh ne opaziš, kdaj se je teren nad teboj spet ustrmil. Šele markacija, ki me je usmerjala po strmi poti kakšnih 100 višinskih metrov navzgor me je postavila spet na realna tla, da bo treba znova navzgor. Bilo je že okoli 18:00. Počasi bo treba najti prostor za spanje. Kot že tolikokrat pretekle dni se primerno mesto ni ravno ponujalo. Do El Draquilla sem imel še kakšne pol ure hoje po makadamski cesti.
Nadaljevanje je bilo po prečki ob strmem pobočju, dokler se le nisem vzpel na neizrazit greben, ki se je prav ob prehodu poti izravnal. Ravno prav za zadnjo spalnico pod zvezdami, pa še to na točki z markatnim razgledom proti značilnima velikima čerema ob severovzhodni obali Tenerifov.
Rahel vetrič se je proti večeru precej okrepil. Toliko, da sem moral šotorsko krilo spustiti čisto do tal in ga na eni strani zapreti, ter povezati z lepilnim trakom, da ni preveč butal v notranjost. Proti jutru se je tudi veter unesel tako da je bilo spanje vseeno kar mirno in počitek učinkovitNaslednja objava: 8. dan