Predhodnja objava: 4. dan
Čez noč se je megla deloma razkadila, tako da sem lahko računal na lepši dan.
Med pospravljenem je porišla mimo skupina treh zadihanih gorskih tekačev. Bili so presenečeni, da sem tu prespal. Izmenjali smo nekaj besed in že so nadaljevali svojo pot navzgor. Mene pa je čakalo še kašnih 500 višinskih metrov spusta. Visoke borovce je pričelo zamenjevati nižje bujno rastje. Očitno, da je na tem področju bistveno več vlage. 
Kmalu se je odprl razgled na Puerto de la Cruz, ki je še vedno bil globoko pod menoj. Pot se je poravnala. Napredoval sem relativno hitro. Nekaj časa po odprtem, pa spet v gozdu. Po karti sem ugotavljal kje bi si lahko privoščil današnji topli obrok, da ne bi spet jedel iz nahrbtnika. Edini naseljeni kraj ob poti je bila Aguamansa, pa še do nje je bilo treba ubrati ovinek, saj je pot speljana tako umetelno, da če ne želiš, niti ne vstopiš v resno civilizacijo. Google maps je pokazal, na dve potencialni restavraciji. Prva je bila precej zapuščena in nič kaj ugledna, pri drugi pa vsaj kar se tiče uglednosti ni bilo dvoma, a se je videlo, da sem še zgoden. Kljub temu vprašam ali mi lahko kaj ponudijo in hitro se dogovorimo kako in kaj.Med tem ko sem jedel, so se spet od nekod privlekle meglice. Kazalo je, da bo prej ali slej pričelo deževati. V bližnji avtobusni postaji sem reorganiziral prtljago v nahrbtniku tako, da so bile dežne stvari bolj pri roki. Čakal me je najprej še zložen vzpon po poti ob asfaltni cesti, nato nekaj pohajanja po obronkih, nato pa strm vzpon na slabih 1700 m.
Kmalu je res začelo obilno pršeti. Saj ni bilo tako moteče, a ne bi bilo pametno, da bi si obilno zmočil obleko. Preklopil sem v dežni režim in nadaljeval s potjo. Vzpenjal sem se skozi nenavaden borov gozd, kjer je iz vsake veje viselo nekakšno rastje, kot predivo. Pa tudi sicer je bilo očitno, da je vlaga v teh krajih pogost gost. Pot je bila precej strma, a vseeno zelo lepo speljana. Sčasoma se je pršenje le malce umirilo, a prenehalo le ni. Pa tudi strmina se je utrudila, tako da se je pot nadaljevala praktično po izohipsi, s strmimi, a ne predolgimi odseki navzgor ali navzdol. 
Ni ji bilo težko slediti, saj ni bilo nobenih križišč. Pravzaprav nič čudnega. Pobočje ob katertem je vodila pot, je bilo izredno strmo. Nekdanja romarska pot je bila dobesedno urezana v pobočje. Na izpostavljenih mestih so jo kvalitetno zaščitili. Ko sem sledil poti po karti sem opazil, da kljub ne prevelikim klancem napredujem relativno počasi. Pobočje je bilo zelo razgibano. Sekanju grebena je sledila struga huournika, pa spet greben in spet hudournik Brez konca in kraja. 
Okoli mene pa megla, kapljice in tišina. In tako kakšne tri ure. Popolni odklop. Še ptiči se niso oglašali. Teren je bil takšen, da bi si, če bi moral spati, moral poslati dobesedno na poti, saj ob poti ni bilo niti kvadratnega metra ravnega prostora, za napenjanje mreže pa bi tudi moral imeti akrobatske sposobnosti. Tudi zato sem hitel, da bi čim prej prišel do odseka, ko se pot prične spuščati. Računal sem, da bo tam lažje najti kaj primernega, čeprav naj bi, po karti sodeč, spust bil tudi precej strm. Ura se je bližala šesti, ko sem se končno pričel spuščati. Vlage in pršenja je bilo še vedno v izobilju, primernih prostorov za spanje pa nikakor ne.
Končno se je med spustom pot začela dvigati na lokalno vzpetino. Prostor je bil kot naročen za spalnico. Pričakoval sem, da bo še ponoči slabo vreme z dežjem, zato sem konce šotorskega krila napel navznoter, tako da sem imel vrečo v popolnoma zaprtem prostoru (če izvzamemo tla). Ni bilo potrebno. Noč je minila mirno in brez omembe vrednih padavin.Naslednja objava: 6. dan