Še nekaj korakov in že sem bil na vrhu. Pihalo je,pa tudi prostora ni bilo na na pretek. Na srečo se je precej pohodnikov že obrnilo. Krater ni aktiven, čeprav tu in tam iz kakšne luknje smrdi po žveplu. Okolica je pobeljena z belim prahom. Predvsem pa me je presenitila velikost kraterja. V primerjavi s Pico Viejo, je prav majhen. Nekaj fotografij in odpravil sem se nazaj. Ker je pot tlakovana s stabilnimi skalami je bil povratek brez dodatne teže nahrbtnika pravi užitek. Dobesedno tekel sem.Pri zgornji postaji sem si privoščil daljši počitek. Kmalu je pripeljala prva gondola. Še brez obiskovalcev. Le nekaj delavcev in pol rezervoar vode, ki jo uporabljajo za sanitarije ob zgradbi. Te so mi prišle kar prav. Gneče ni bilo nobene in sem se odločil in se po nekaj dneh udobno obril. Ni minilo veliko časa, ko je natanko ob 9:00 prispela prva gondola z obiskovalci in nadzornikom narodnega parka, ki je pričelk pregledovati dovolilnice za vstop na vrh. Odpravil sem se naprej. Danes ne bo več veliko višincev, praktično samo še spust. Bil bi prav uživaški, a sem morali biti zaradi nehrbtnika le bolj previden, da mi na grušču ne bi kje zdrselo in bi sledile podobne posledice kot na Velebitu. Ob koči na višini dobrih 3200 metrov se nisem dolgo zadrževal.
Skušal sem kar čim prej se spustiuti nazaj v dolino proti Montañi Blanci, obširni pokrajini zlatorumenega grušča, ki je od daleč izgledala kar impozantno. Žal samo od daleč. Ko sem se končno spustil nanjo sem uvidel, da bo ta del poti precej dolgočasen. Rastja je bilo bolj malo, po pokrajini se je kot kača vila cesta, katere serpentine bi sicer bilo moč sekati in si bistveno skrajšati pot, vendar je bil na vsakem takem mestu postavljen znak, da je ubiranje bližnjic prepovedano in se je potrebno držati ceste. Tako sem počasi napredoval proti zahodu in računal, da bom sčasoma le dosegel odcep pohodniške poti, ki bi me naravnost peljala čez malce bolj poraščeno pokrajino do konca te lunarne dežele.
Tam pa neprijetno presenečenje. Na križišču se dejansko odcepila krasna pot skozi pokrajino poraščeno z redkim grmovjem, a pred njo tabla, ki opozarja, da je pot vsak drugi dan v tednu -- ponedeljek, sredo in petek med 7:00 in 17:00 zaprta, zaradi lova na muflone. In bil je prav petek in ura natanko poldne. Torej ne bo nič s potjo. Pogledal sem na karto kako naprej. Edina možnost je bila nadaljevati pot po cesti do stika z regionalno asflatno cesto. Potem pa bodisi peš po njej, ali pa ujeti kakšen prevoz. Hoje po asfaltu si nisem posebej želel. Upal sem, da bo na križišču avtobusna postaja, saj je to konec koncev eno izmed izhodišč za vzpon na El-Teide. No, do križišča sem imel še kakšna dva kilometra. Pred menoj je hodil par. Nekako v razdalji kakšnih 50 metrov. Imeli smo praktično enak tempo. Ko sta prišla do asfalta sta v bližnji avto pospravila nahrbtnike in se namenila odpeljati. Tedaj me je prešinilo, da bi morda lahko dobil prevoz. Pohitel sem do avta, jima pomahal in razložil težavo. Vprašal sem ju, če sta namenjena v mojo smer. Nisem prav razumel odgovora, a vsekakor sta bila pripravljena me vzeti s seboj. Med vožnjo sem v pogovoru spoznal, da sta Angleža in da sta imela prav tako namen iti po danes zaprti poti. Nista vedela kaj so mufloni, tako da sem moral razložiti. Kmalu smo prispeli do parkirišča restavracije pred Er Portilom. Predlagal sem, da me kar tu odložita. Poslovili smo se, nato pa sta obrnila avto (očitno nista bila namenjena v to smer in sta mi naredila le veliko uslugo), jaz pa sem se usedel za mizo na vrtu restavracije in si po treh dneh hrane iz nahrbtnika privoščil okusno zelenjavno juho in omleto.
Temperatura se je kar precej znižala in v smeri moje poti se je začela pojavljati megla. Od restavracije sem pot nadaljeval ob cesti. Morda dober kilometer. Tam bi se, pri križišču, morala nadaljevati pot navzdol proti severnim poraščenim pobečjem. Malce sem iskal, ker je na kažipotu bila označena le krajša krožna pot, ne pa tudi moja smer, a nato končno našel. Preko z grmičevjem poraščenega pobočja sem se pričel spuščati v vedno bolj gosto meglo in bujnejši gozd. 
Kmalu so bili okoli mene le še visoki borovci. Iz megle je pršelo in nič ni kazalo, da se bo vreme kaj izboljšalo. Preobrat iz jasnine je bil skoraj trenuten. Pot se je zlagoma spuščala, tu in tam prečkala gozdno cesto ali suho strugo hudournika. Sodil sem, da danes lepšega vremena več ne bo, zato sem se odločil, da si bom poiskal spalnico.
Našel sem jo med dvema drevesoma malce pod serpentino ceste nad strmim pobočjem hudournika. Pršenje je bilo že kar obilno. Tolikšno, da sem najprej razpel šotorsko krilo, da sem mrežo in ostale pritikline imel na suhem. Lakote ni bilo, saj je bila kočerja v restavraciji dovolj obilna. Po branju, me je hitro premagal spanec.