Predhodnja objava: 2. dan
Zjutraj sem se skobacal iz spalne vreče. Na nahrbtniku, ki ni bil pod šotorskim krilom, me je pričakal poprh slane. Še dobro, da je bilo hladno le nahrbtniku, sam pa sem se dobro odpočil. Pospravil sem in nadaljeval pot po kotlini v smeri Roques de Garcia. Po stiku z razglediščem za avtomobilske turiste se je pot usmerila protio severu.
Kmalu sem obšel veličastno vzpetino -- La Catedrak, ki kot naenkrat poganja iz sicer popolnoma ravne pokrajine. Prav po takih pojavih značilno področje Roques de Garcia. Gre za svet, kjer je erozija odnesla večino materiala, ostali so le značilni osamelci. V daljavi nad mano sem že slišal glasove obiskovalcev, saj je informacijski center približno 100 višinskih metrov višje. Okoli celotnega kompleksa je speljana planinska pot, od katere se na najvišji točki odcepi moje nadaljevanje proti Pico Viejo. Ob informacijskem središču se je že trlo ljudi. Tudi v lokalu je bila gneča. V toaletnih prostorih sem lahko dopolnil zaloge. Ker sem bil končno spetr v območju mobilnega signala, sem se še javil domačim, pojedel pozen zajtrk nato pa skušal nadaljevati proti kraterju. Kmalu sem naletel na ograjo, ki mi je preprečevala nadaljevanje poti. Kazalo je, kot da je pot zaprta. Vrnil sem se od platoja in povprašal tamkašnjega "rangerja" ali moram za Pico Viejo ubrati zahodno pot in se torej spet spustiti do vznožja katedrale. Pritrdil mi je -- vzhodno pot namreč prenavljajo, da bi bila tudi dostopna gibalno oviranim.
Bo pač danes dodatnih 100 višinskih metrov. Pot proti kraterju je bila speljana najprej precej položno, nato pa so se pričeli izmenjevati strmi odseki. S polnim nahrbtnikom, še posebej pa polnimi zalogami vode nisem napredoval hitro. Pa tudi mudilo se mi ni. Vedel sem, da moram danes priti le še do Pico Viejo, saj bo kasneje verjetno težje najti primerno lokacijo za spanje. Dan pa je tudi še bil dolg.
Po približno treh urah sem končno dosegel sedlo na višini okoli 3100 m. Levo se razprostiral rob kraterja Pico Viejo, desno pa nadaljevala pot proti El Teide. Pot proti vrhu kraterja ni označena, a je stezici lahko slediti. Pihalo je kot za stavo. Na grebenu proti kraterju so me sunki skušali kar prestavljati, zato sem odložil nahrbtnik in pot -- dobrih 10 višinskih metrov nadaljeval brez njega.
Krater me je presenetil s svojo velikostjo a se zaradi vetra nisem zadrževal dolgo. Moral sem najti kolikor toliko zatišno mesto za prenočitev. Izkazalo se je da to sploh ne bo enostavno. Najprej sem izbral mesto med dvema skalama, kjer je kazalo, da bom lahko napel šotorsko krilo. Nisem pričakoval dežja, vendar sem pričakoval, da bom brez njega deležen jutranje slane, če bi se veter umiril. Slemensko vrv mi je še nekako uspelo napeti. Krila pa nikakor ne. Delovalo je kot jadro, zaradi peščenega terena pa tudi klinov nisem mogel pošteno zasidrati. Po četrt ure vztrajanja sem obupal in šel iskat drugo lokacijo. 
Našel sem jo ob skali, ki me varovala z jugozahodne strani, vsekakor pa je bilo prostora odločno premalo da bi lahko krilo, ki je sicer relativno veliko, da ga lahko uporabim tudi z mrežo, napel na običajen način. Pravzaprav je bilo prostora na tleh komaj dovolj za bivak vrečo. Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem uporabil le dobro četrtino površine krila, ostanek pa spodvil, vse skupaj pa improvizirano napel na bližnje skale. Časa do večera je še nekaj ostalo, zato sem malce bral, a se kljub temu relativno zgodaj odpravil spat, saj sem moral naslednji dan vstati okoli 4:30, da bi pravočasno prišel do zgornje postaje vzpenjače na El Teide, ki je približno 200 metrov pod vrhom. Od tam vodi edina pot na vrh.Za dostop na vrh je praviloma potrebno imeti dovolilnico, saj dnevno spustijo nanj le 200 obiskovalcev. Dovolilnica je sicer brezplačna, a je povpraševanje tolikšno, da jo je potrebno pridsobti vsaj mesec če ne dva v naprej. Druga možnost za obisk vrha pa je, da pričneš vzpon pred 9:00 ko se s prvo gondolo pripelje varnostnik narodnega parka, ki nadzira dostop. In prav to možnost sem skušal izkoristiti. Praviloma jo koristijo (zanje je celo to uradno dovoljena možnost) pohodniki, ki prenočijo v planinski koči, ki se nahaja v smeri iz Montaña Blanca proti vrhu na višini dobrih 3200 m. V njej lahko prenoči 53 pohodnikov. Žal je zanimanje zanjo tudi tolikšno, da je potrebno nočitev rezervirati vsaj dober mesec pred prihodom.
Naslednja objava: 4. dan