Predhodnja objava: 1. dan
Noč je minila mirno. Proti jutru me je sicer zbudil hrup iz ceste globoko pod mano, a sem hitro spet zaspal. Ko sem se končno skobacal iz mreže, sem hitro pospravil, nekaj malega pojedel in nadaljeval pot po gozdu. Tik pred stikom z grebenom se je malce ustrmila, na grebenu pa prečkanju ceste pričela spuščati v zeleno, travnato dolino. V daljavi sem zagledal nekakšne močvare ali jezerca.
Pot se je spustila do njih. Zagledal sem nekaj vodnih ptic nato pa tudi obvestilno tablo, ki je pojasnjevala, da gre pravzaprav za umeten močvirni habitat, ki so ga ustvarili prav z namenom ohranjanja vodnih ptic. Še kakšen kilometer po dolini, nato pa se je pot spet začela rahlo vzpenjati proti Erjosu, po karti sodeč zadnjemu resnem zaselku pred vstopom v nacionalni park v katerem se bom zadrževal naslednje tri dni.
Sledil sem markacijam po vasi. Pot je bila speljana malce nenavadno, namesto naravnost, še malce nepotrebnih ovnikov po vasi. Ker ni bilo računati, da bo kasneje lahko še kje dopolnil vodne zaloge, sem za ustavil pri lokalu ob cestu, si privoščil zajtrk in zaprosil za vodo. Nad vasjo sem obšel še manjšo kmetijo, nato pa po stiku s cesto spet prešel v čisto drugačen svet. Travnike je zamenjalo bol puščbno rastje, a v daljavi se je že opazil gozd. Poti ni bilo težko slediti. Na vsakem križišču je bilo nedvoumno označeno katera smer je prava, na napačnih pa prav tako s križem, da to ni prava pot.
Do gozda sem napredoval po cesti, tam pa se je pričela umetelno speljana pot, na obeh straneh obrobljena s kamni in "tlakovana" z iglicami. Kot da bi človek hodil po preprogi. Približeval sem se kraterju vulkana Chimyero. Do njega vodi pot čez skropenelo lavo, vendar sem bil sam namenjen napre po poti, ki ga sicer obide, a tudi to bi moral na primernem mestu zapustiti in nadaljevati dober kilometer po brezpotju, saj je, vsaj na kartah, med potjo po kateri sem hodil in mojo bodočo smerjo manjkala označena povezava.
Napredovanje sem spremljal po zemljevidu in kompasu in čakal na primeren ovinek, kjer bi se končno odcepil desno. Prav na mestu, ki se mi je že od daleč zdelo kot najbolj pripravno se je od označene poti odcepila ozka neoznačena stezica približno v moji predvideni smeri. Sledil sem ji. Včasih jo je bilo v iglicah težko razponati, potem pa se je spet pojavil kakšen možic, ki je potrdil, da sem še na njej.
Sčasoma sem opazil, da me pot vodi preveč južno, najverjetneje do stika z avtomobilsko cesto, ki sem sam želel prečkati biostveno višje. Ni mi preostalo drugega, kot da se jo uberem kar po svoje. Malce sem se moral prebijati čez skropenelo lavo. Položaj sem preveril še preko GPS sprejemnika, da ne bi vseeno po nepotrebnem izgubljal čas in kmalu le dosegel makadamsko cesto vrisano na karti, ki me je pripreljala do avtomobilske na mestu kjer sem načrtoval.
Borov gozd se je že precej razredčil, a še vedno je bilo moč najti pod mogočnimi drevesi hladno senco za počitek. Do vnovičnega stika z označeno potjo me je čakalo še približno 100 višinskih metrov zpona po skozi redke borovce. Kmalu sem končno še drugič dosegel asfaltno cesto. Vedel sem, da če jo prečkam in nadaljujem v isti smeri, bi moral čez največ 100 m doseči označeno nadaljevanje poti proti eni največjih planot na otoku -- Llano de Ucanca. Borov gord je sčasoma izginil. Ostal je le še droben kamen in predeli skropenele lave.
Sčasoma sem prišel do razcepa poti, kjer se je levo odcepila pot proti Pico Viejo -- kraterju na višini okoli 3100 m. Ob njem sem načrtoval spanje v noči pred dosegom vrha El- Teida. Če bi se precej potrudil, bi ga dosegel že ta dan, vendar bi moral res kar precej pohiteti, noge pa tudi niso bile več sveže, pa tudi vodnih zalog ne bi mogel dopolniti. Odločil sem se, da bo nadaljaval po planoti v smeri Roques de Garcia, ki je drugo izhodišče za Pico Viejo, tako da bom še danes skušal priti kar čim bližje. Naslednji dan pa v informacijskem središču pri Roques do Garcia dopolnil vodne zaloge in nadaljeval vzpon proti Pico Viejo.
Ob stiku poti s cesto, na parkirišču bi po karti sodeč spet zmanjkalo označene poti. Na srečo je bila napaka na karti in je v naravi bila pot na južni strani ob obronkih jasno označena. Proti grebenu se je, na manj osončeni strani pojavilo zanimivo rastje, nato pa sem se malce vzpel nad kotlino. Kmalu je sledil spust in že sem dosegel Boca Tauce -- razgledišče ob križišču cest TF21 in TF38. Tudi tu je na karti manjkala pot po kotlini proti Roques do Garcia. Tako mi ni bilo treba po cesti, temveč po poti, tik ob njej. Ker so prav po trasi poti polagali vodovodno cev, je bilo prebijanje čez drobir na poti, ki je pogosto prehajal v mivko, včasih prav neroden. Razmišljal sem, da bo potrebno kmalu najti primerno mesto za spanje, kar glede na bližino ceste (včasih le nekaj metrov, nikoli pa ne več kot 50 metrov od poti) sploh ne bo enostavno. 
Nisem si želel, da bi moja "spalnica" bila vidna s ceste, saj sem bil v narodnem parku, kjer je kampiranje prepovedano. Kmalu sem zagledal kamnito zid, ki je spominjal na nekdanje bivališče. Skočil sem pogledat. Verjetno je bila opuščena koliba (brez strehe) kakšnega pastirja, saj so nekoč še tu pasli koze, a je bila notranjost "zgradbe" preveč poraščena da bi lahko udobno prenočil. Na srečo je kmalu sledila še ena, tokrat večja koliba, ki je imela celo dva prostora. V predprostoru sem pustil nahrbtnik, "spalni" prostor pa je bil ravno toliko velik, da sem z nekaj inovativnosti uspel nekako napeti šotorsko krilo.
Naslednja objava: 3. dan