Predhodnja objava: Prihod
Zbudil sem se zgodaj. Čas na Tenerifih je eno uro za našim, po soncu pa bi moral biti že skoraj dve. Oprtal sem si nahrbtnik, zaprl vrata za seboj in ključe pustil, kot je bilo dogovorjeno, v zato pripravljenem kozarcu. Železnina je bila le dve ulici stran. Prodajalcu sem pojasnil, da potrebujem "alcohol de quemar", težje pa mu je bilo razložiti, da čim manjšo količino. No, manj kot liter tako ali tako ni bilo moč kupiti. V bližnjem parku sem si prelil potrebna dva deci v za to predvideno plastenko. Višek pa sem, še dobro, da ne gre za nevaren odpadek, zlil v kanalizacijski jašek v katerega se je stekala voda z bližnjega platoja, ki so ga pravkar, ne vem zakaj pravzaprav, polivali z vodo. V trafiki še nakup vžigalnika in v bližnjem Lidlu malica za zajtrk. Do odhoda barke je bila še dobra ura. Sprehodil sem se do v teh jutranjih urah še popolnoma zapuščene plaže in pozajtrkoval, nato pa do čolna -- velikega gumenjaka, ki me bo odpeljal do izhodišča poti. Bila sva le dva potnika. Niti ne nenavadno. Večina turistov ubere nasprotno pot. Z avtobusom do zaselka Masca, nato peš navzdol po soteski in povratek po morju. Po slabih 15 minutah vožnje smo pristali v zalivu.
Na obali sem hitro našel izhodišče poti in se odpravil. Moj sopotnik, verjetno Anglež, me je z odločnim korakom in majhnim nahrbtnikom kmalu prehitel. Pot me je vodila včasih ob, včasih pa kar po strugi suhega hudournika, ki ga je tu in tam prekrivala bujno rastje. Tolikšno, da je bil med bambusom dobesedno sklesan tunel. Pot ni bila označena in na nekaterih mestih sem kar malce kolebal kje se je treba prebiti na naslednje nadstropje soteske. Čez kakšno dobro uro sem pričel srečevati pohodnike, ki so ubrali bolj običajno nasprotno pot. Sprva je bilo še kar koristno, saj je bilo lažje razbrati kje vodi pot, sčasoma pa je postalo moteče, saj so je po cel avtobus turistol vrstil en za drugim, pot pa je bila tako ozka, da sem moral počakati na "izogibališču", da so prišli mimo. 
Pot se je najpšrej zlagoma, kasneje pa bolj strmo dvigala. S pridobivanjem višine se je spreminjalo tudi rastje. Redke grme in bambuse na začetku poti so takšni in drugačni kaktusi, v vasi nad mano pa tudi (nasajene) palme. Ob prihodu v vas, je bilo v njej že precej ljudi.
Nisem se dolgo zadrževal. Ubral sem jo naprej po cesti, saj me je izhodišče planinske poti čakalo v zaselku ob naslednjem grebenu slab kilometer naprej. Na ovinku je bil majhen lokal. Očitno ne posebej interesanten turistom. Zjutraj namenoma nisem vzel s seboj precej vode, ker sem računal, da jo bom pred odhodom "iz civilizacije" še uspel dobiti. Tu je bila še zadnja priložnost. Naročil sem kavo in si privoščil krajši počitek.
Prijazna lastnica lokala mi je dopolnila vrečke z vodo, nato pa sem jo ob kažipotu ubral strmo v pobočje končno po pravi "planinski" poti. Lepo speljana pot se je dvigala proti grebenu, tako da je cesta kmalu ostala globoko pod menoj. Hrup avtomobilov in glasovi ljudi so utihnili. Kmalu sem se dvignil do grebena, kjer je je desno odcepilo moje nadaljevanje. Pot se je sicer držala grebena a izmenoma potekala po "morski" in "kopenski" strani. Tako pa se je spreminjalo tudi rastje. Dokler je bil razgled na morje, me spremljalo nizko grmičje in kaktusi, takoj, ko pa je pot zavila na "kopensko" stran pa se je pojavil gozd z bujno podrastjo.
Bilo je očitno, da je vlage bistveno več. V daljavi se je kazal nekakšen razgledni stolp.
Prepričan sem bil, da bom prišel do njega a še prej sem na vmesni izravnavi naletel na klasično travniško rastje. Drobne raznobarvne cvetice so prekrivale celotno površino.
Malce pred vrhom je pot zavila desno na sedlo. Ko sem ga dosegel, se je odprl pogled na notranjost otoka. Na pobočju se je razraščal borov gozd, ki ga glede na dosedanje rastje nikakor ne bi pričakoval. Že od daleč se je videlo, da bom pot nadaljeval po njem. Ker sem po karti pričakoval, da bo kasneje težje najti primerno mesto za spanje, sem se odločil da bom prenočil nekje v tem gozdu. Pot se je najrej strmo spustila vanj, nato pa dosegla stik s cesto, ki se je skoraj po izohipsi vila proti vzhodu. Sledil sem ji. Ugotovil sem, da udobnega mesta za spanje sploh ne bo tako lahko najti. Pobočje je bilo, razen ceste precej strmo, tako da na tleh ne bi našel ravnega mesta, primernega para dreves, pod katerimi ne bi takoj sledilo strmo pobočje, da bi razpel mrežo pa tudi ni bilo na spregled. 
Na enem izmed ovinkov sem le našel primerno mesto. Razpel sem šotorsko krilo in mrežo pod njim, zamenjal prepoteno obleko s svežo in si pripravil večerjo. Zleknil sem se na travo in si pred spanjem privoščil še porcijo branja. Kmalu me je preveč premagovals panec. Prestavil sem se v mrežo in zaspal.
Naslednja objava: 2. dan