Ja, nahrbtnik lahko postane pošast, kot ga poimenovala Cheryl Strayed na svojem pohodu po Tihomorski grebenski poti. Da se to ne zgodi, je potrebno skrbno izbirati kaj vzeti s seboj. A to ni namen tega prispevka. Želel bi opozoriti na nekatere podrobnosti, na katere je potrebno pomisliti ob izbiri nahrbtnika.
Trgovine nudijo izredno velik nabor nahrbtnikov, ki se med seboj razlikujejo po velikosti, namenu in vzdržljivosti, ter seveda ceni. Splet je prav tako poln množice nasvetov kako izbrati pravi nahrbtnik in kako si ga pravilno nastaviti, da nam bo pri nošenju opreme udobno. Omeniti želim le nekaj podrobnosti na katere običajno ne pomislimo, v praksi pa se izkažejo kot pomembne.
Pri pohodništvu je pač tako, da moramo svojo prtljago prenesti iz točke A v točko B. In naslednji dan še naprej v C in tako na prej. Na svojih plečih. Če želimo, da nam bo pri tem udobno, moramo poskrbeti, da nosimo čim manj. Pri tem je teža nahrbtnika balast, saj je nahrbtnik izključno in samo embalaža za vse tiste nujne in manj nujne reči, ki jih nosimo s seboj. Poskrbimo torej, da bo embalaža čim lažja. Če primerjamo nahrbtnike približno enake velikosti na njihovo težo predvsem vpliva izbor primarnega materiala iz katerega je izdelan, ter "tehnične" podrobnosti v smislu žepov, zadrg sponk in podobnega. Velik prispevek k teži ima lahko tudi način izvedbe hrbtišča oziroma sploh skeleta nahrbtnika. Čeprav sem sicer pristaš čim večjega zmanjševanja teže, uporabljam nahrbtnik, ki ima skelet v hrbtišču. Običajno se precej potim in mi je pomembno, da je hrbtišče zračno. A pri tem ne pretiravati. Nekateri proizvajalci se prav trudijo, da bi izvedli zračno hrbtišče in za ta namen vgradijo množico blazin in blazinic, ki samo večajo težo. Na težo nahrbtnika v precejšnji meri vpliva tudi izbor osnovne tkanine. Če bomo izbrali trpežnejši material, bo tudi teža večja. Glede na to da se pri pohodništvu ne bomo ravno pogosto drgnili ob skale ali jeklenice ni posebne potrebe po izbiri zelo vzdržljivih materialov, čeprav ne smemo zapasti tudi ne v drugo skrajnost. Nahrbtnik je edina embalaža v katero spravljamo stvari. Če se nam bo sredi poti zaradi cenenega (čeprav lahkega) materiala razparal, bomo imeli precejšnje težave.
Med hojo le redko počivam. Snemanje nahrbtnika je samo odvečno opravilo. Zato mi je zelo pomembno, da imam stvari pri roki. V ta namen so zelo koristni žepi na ledvenem pasu. Vanje lahko shranim prigrizek med potjo ali topografsko karto. V ta namen pridejo prav tudi žepki na prednjih strani naramnic. Tudi vanje se da stlačiti kakšno drobnarijo za pod zob.
Podobno kot hrana mora biti med potjo dostopna tudi voda. Meha za vodo s cevko, ki omogoča sprotno pitje, ne uporabljam. Čeprav je tak način pitja zelo udoben, ima v povezavi s pohodništvom in tovorjenjem precejšnje količine opreme kar nekaj pomanjkljivosti. Nikoli ne veš koliko tekočine ti je še ostalo. Meh z vodo mora biti v nahrbtniku nameščen za to namenjenem položaju, da se voda steka proti cevi. Večina nehrbtnikov ima za meh poseben predal. Težava nastopi, ko želimo med potjo dopolniti vodne zaloge. Dokler je v nahrbtniku neposredno v meh tekočine ni moč naliti, zlaganje polnega meha v žep pa otežuje ostala vsebina nahrbtnika. Zato raje uporabljam bidon, ki ga nosim v enem izmed zunanjih bočnih žepov z elastiko. Ta je ukrojen tako, da lahko dosežem bidon ne da bi snel nahrbtnik.
Zunanji žepi z elastično tkanino so zelo uporabni. Dostopni so brez odpiranja nahrbtnika. Če kaže na dež, si vanje pripravim vrhnja dežna oblačila, tako da ni potrebno odpirati nahrbtnika.
Materiali sodobnih nahrbtnikov se praviloma vodo odporni ali vsaj vodo odbojni. Uporaba dežnih prevlek je praktično nepotrebna. Nič ne bo narobe, če bo v nahrbtnik ob dežju priteklo nekaj kapljic vode, če le imamo reči, ki se nikakor ne smejo zmočiti, primerno zaščitene. Teh pa, resnici na ljubo, ni veliko. Dokumente in denar spravimo v vodotesno vrečko, suha oblačila zavijemo v močnejšo polivinilasto vrečo (sam uporabljam tako za smeti). Poskrbeti moramo le še za spalno vrečo. Običajno jo zavijem v bivak vrečo skupaj s podlogo, vse skupaj pa imam v kompresijski vreči privezani pod dno nahrbtnika.
Kapa nahrbtnika ima običajno zunanji in notranji žep. Vanje lahko spravimo vse tiste drobne malenkosti, ki bi se sicer pogubile v globini nahrbtnika. Nekateri nahrbtniki imajo ločen zgornji in spodnji predelek. Spodnji je dostopen skozi odprtino z zadrgo. V tem ne vidim velike prednosti. Zjutraj, pogosto pa že zvečer, zložim stvari v nahrbtnik tako, da so na dnu reči, ki jih čez dan, med hojo, ne bom potreboval. Zvečer, v "taboru", pa ni težava vse zložiti ven.
Kompresijski pasovi pridejo prav, če nahrbtnik ni popolnoma poln, saj zagotovijo, da nahrbtnik zadrži normalno obliko. Tudi kakšna zanka na kapi ali bokih pride prav kadar je potrebno na nahrbtnik pritrditi solarni panel ali kaj podobnega. Seveda je nujno, da lahko na dno nahrbtnika navežemo opremo za spanje, ki bi sicer jemala preveč dragocenega prostora v notranjosti.