Ne vozovnica, temveč topografska karta.
Orientacija v prostoru mi je kot nekakšen hobi. Kjerkoli vidim topografsko karto, prsti kar posežejo po njej. Seveda pa znanje orientacije pri pohodništvu pride zelo prav. Tehnični pripomočki za navigacijo so koristni in jih tudi sam uporabljam, toda uporabnost klasične papirne karte je še vedno nepogrešljiva. Za osnovno orientacijo so karte merila 1:50000 še nekako uporabne, če pa je za računati, da bo potrebno poiskati pot tudi na brezpotju ali pravilno izbrati med neoznačenimi potmi, pa je treba poiskati karte večjega merila, 1:25000 ali vsaj 1:30000. Take karte pa seveda pri enaki velikosti pokrivajo manjši kos površja.
Topografske karte, ki jih lahko kupimo v trgovinah so različne kvalitete. Pri tem ne mislim na vsebinsko, temveč kvaliteto izdelave. Lahko so natisnjene na čisto navadnem papirju ali pa plastificirane. Slednje so uporabne tudi v dežju in se težje pretrgajo, med tem ko se klasičnim, papirnim, že samo nekajkratna uporaba na terenu lahko zelo pozna. Težava kart, ki je po drugi strani tudi prednost, je, da so velike. Da jo na terenu lahko uporabimo, jo moramo vzeti iz nahrbtnika, ali vsaj žepa na njem in preložiti tako, da postane viden del, ki nas zanima. Če moramo zaradi tega sneti nahrbtnik, tega ne bomo počeli z velikim veseljem, predvsem pa verjetno ne tako pogosto kot bi bi si želeli ali bi bilo pametno, da bi vedno vsaj približno vedeli kje smo.
Sam ta problem rešujem tako, da si pred pohodom pripravim lastne karte. Kupljeno karto velikega formata skeniram (to za ne prevelik denar naredijo v vsaki resnejši fotokopirnici). Na skeniranih karti si z računalnikom označim predvideno pot, značilne točke (na primer kje je dostop do vode) in podobno. Nato dele karte, ki so mi pomembni, razdelim na strani velikosti A4. Vsako stran oštevilčim in poskrbim, da se strani malenkostno prekrivajo, nato pa obojestransko natisnem na vodoodporni papir.
Med hojo imam aktualni list ali največ dva lista karte shranjena v žepu ledvenega pasu nahrbtnika, tako da mi je karta dostopna dobesedno med hojo. Vodoodpornega papirja praktično ni moč pretrgati, tako da je karta dejanska odporna na vse vremenske in druge okoljske dejavnike.
Poleg večje uporabnosti in vzdržljivosti pa sta prednosti še vsaj dve. Taka "karta" je bistveno lažja, pa tudi bistveno manj prostora v nahrbtniku potrebuje. "Moje karte" za čez Velebit so tehtale približno 40 gramov. Če bi s seboj nesel tiste, ki sem jih kupil v trgovini, bi tovoril približno 395 g. Skoraj 10 krat več, kar pa tudi ni zanemarljivo.
Kot rezervo za primer, da bi le potreboval tudi tiste odseke kart, ki jih nisem natisnil, si skene celotnih kart shranim kot slike v telefon. Seveda je uporabnost teh bistveno slabša, a če ne bo šlo nekaj zelo narobe, jih tako ali tako ne bom potreboval.